vava
|
Takole punce moje zlate. Najprej en velik
 za vse vaše lepe besede, tople misli, poslane  in pozitivne vibracije. Noč je bila vsa v pričakovanju. Dete sva uspavala že ob 18:30, zato ker sva računala na dve hranjenji do 4ih zjutraj. Prvič se je res sam zbudil malce pred polnočjo, pojedel in zaspal nazaj. za drugič sem si naštimala budilko ob 3:30, načrpala mleko, tako da sem lahko točno videla koliko je pojedel (če bi me kdo kaj vprašal) in malce pred četrto zbudila malega. O ja, pojedel je vse (150 ml), se je pa tudi čisto predramil, pel, brbljal, ropotal... tako da sem ga še previla ob 4:30 pa dala v najino posteljo. Ati ki zelo naglas smrči, je šel v dnevno sobo, midva pa sva zaspala do 6:30, ko nas je spet zbudila ura.
Hitro smo se odpravili in ob 7.30 smo bili že na pediatriji. Tam nas zdaj že poznajo in so nas lepo sprejeli. Ker na MR ne smeš imet nobene kovine (tudi neti na bodiju štejejo), smo ga preoblekli v bolnišnične cunje, sestra (pravzaprav en konj od babe) pa mu je skušala vstaviti kanalček. Spet ji ni uspelo (nekajkrat ga je že pikala, ko mu je hotela vzeti kri, pa ni šlo), zato je sicer dobil povojček na vsako roko, kanalček pa je rekla, da mu bodo vstavili na MR.
Potem so nas in še dva otročka odpeljali v KC. Seveda smo morali najprej malce počakati, ker je bila notri ena ženska, medtem pa smo se morali med sabo zmeniti kdo bo šel prvi. Priznam, sem se kar zagrebla, ker je bil naš Luka najmlajši pa še na tešče. Potem smo čakali anestezista. Prišla sta dva prijazna mladca. Pa je bil spet problem, ker nismo mogli natakniti na mali prstek tiste gumaste zadeve, ki meri pulz in saturacijo, ker je bila prevelika. Smo se odločili, da ga kar najprej uspavajo (z masko), potem pa so mu merilec kar z mikroporom prilimali na prstek 
Potem je sledilo doooolgih 40 minut. Med tem sva šla na kavico in ko sva prišla nazaj, se je mali že zbujal (in jokal. pa ne preveč). Z rešilcem so nas odpeljali nazaj na pediatrijo in Luka je med tem že precej prišel k sebi, tako da se je že tudi malce nasmehnil. Ob 11 ih je lahko prvič jedel. Ne veliko, ampak z veseljem.
Zdravnica, ki nas je prišla pogledati je napovedala, da bodo izvidi v naslednjem tednu, počakali pa naj bi samo še odpustnico in sestro, da odstrani kanal. Medtem je mali spet zaspal. Ker ga res nisva hotela matrati, sva prosila, če lahko v sobi počakamo dokler se ne zbudi, kar so nam prijazno dovolili. Šla sva si po sendvič in časopis in čakala.
Ob 12ih sem šla ven opraviti nekaj telefonov in ko sem prišla nazaj, je bil Luka pokonci v atijevem naročju. In ati se je na široko smejal. Sem vprašala kaj je, kaj je mali spet ušpičil.
 me je pogledal in rekel: ne bo operacije, vse je v redu. Saj nisem verjela, da prav slišim. Kako? A niso rekli, da bodo izvidi šele naslednji teden? Ja, pa je zdravnica klicala kako kaže in so rekli, da ni sledu o kakršnikoli pregradi in da so pretoki celo zelo v redu.
Samo objela sem ju in skupaj smo jokali. In jokam tudi zdajle. Luki ni bilo nič jasno, pa saj mu bova vse razložila, ko bo malce večji.
Ko sem se z njim vsedla v fotelj, sem ga pobožala po glavici in na laseh je imel pikapolonico. Prisežem. Tisto majhno, še rumenkasto s črnimi pikami. (Tudi če to ni čisto prava pikapoka, nič hudega, bila je tam)
Zdaj smo doma. Sem hotela samo na hitro napisati, da je vse v redu in se vam zahvaliti pa je ratalo tole. Ne bom brala za nazaj, ker smo izmučeni in sem obljubila , da se samo na hitro javim, zato se vam opravičujem za napake in zmedenost. Še enkrat
 za to ker ste in lep pozdrav.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
Potem se pa še kaj javim. Pri nas je še vse mirno. 
. tooook sem vesela za vas. želim vam veliko čudovitih skupnih trenutkov. in vsak dan pikapolonice
Me te bomo že počakale, da bomo na vrsti, ane babe
