murencek
|
Žirafa76, biti dvojček ima prednosti in slabosti. Midve sva si zelo identične, po videzu, glasu, nasmehu, še celo prijatelje sva imele iste (nisva bili kontra kot npr. kolegice, ki sta bili 2 različna karakterja in sta imeli vsaka svoj krog prijateljev). Nekateri ljudje naju še danes zamenjajo. Učile sva se zelo dobro in si pomagale, če je bila katera med oceno, so ji dvignili gor, da se kao ne bi doma kregale.
Se je pa ta navezanost pokazala ko sva šle na faks. Prej sva hodile v isti razred, tudi na gimnaziji. Do gimnazije sva imeli podobne obleke. Se je pa dogajalo, da so naju prijatelji klicali "vidve" (le najožji so naju ločili), doma sva bile tamale (drugače smo 3 punce) - nevede sva sami začeli govoriti v dvojini. Ko sem dobila fanta, sem mu vedno pravila, kaj vse sva midve delali (in ne, kaj sem delala jaz), tako da se je počutil kot odvečno kolo. Seveda tega nisem počela nalašč. Potem je spoznal, da sva bili tako vzgojeni.
Midve sva se ločili, ko sem se odselila (še faks je bil ista stavba). Takrat mi je bilo tako hudo kot je za druge, ko gredo v 1. razred. Kajti vedno sem imela koga zraven. Še se učim živeti sama s sabo, a spoznavam, da sem tako vzgojena. In da rabim prijatelje (medtem ko je fant gor rasel sam in zna živeti sam).
Ne vem, če bi imela sama dvojčka, bi ju klicala posebej po imenih (ne v dvojini - to so pa počeli vsi: sošolci, sestra... - v puberteti mi je šlo to sploh na živce). Tudi oblačila bi ju različno. Bila bi 2 individuuma in to bi zahtevala tudi od učiteljev. Verjetno bi ju vpisala vsakega v svoj razred, da bi čim prej postala samostojna. Kajti mene je ločitev zelo prizadela. Hkrati pa si nikoli nisem želela postarati s sestro. Vedno sem si želela imeti družino. Spominjam se tudi, ko sva kot dekleti veliko kolesarili. In sva nekoč srečali 30-letni dvojčici na sprehodu. Vsaka je imela svojega psa, živeli in družili sta se še vedno skupaj. Takrat se mi je to zagabilo. S sestro sva si prisegli, da midve ne bova končali tako.
V glavnem, ne vem, če razumete. Verjetno težko. Midve sva šele zaživeli sedaj kot individuuma (sestra je začela z ekstremnimi športi, jaz uživam s fantom). Najina mnenja se tudi krešejo, včasih sestra pravi, da sva živeli fajn, včasih sva mnenja, da bi lahko bili vzgojeni tudi drugače.
Najožji prijatelji iz otroštva pravijo, da sva si zelo različne po karakterju, meni se to ni zdelo tako. Tu bi spomnila še enkrat na to, da sva bili (vsaj zdelo se mi je vedno tako) vedno podobnih misli, in da sva eno drugo gor vzgajale (Drugim nevede sploh nisva pustili blizu - o tem razmišljam šele zdaj - prej sem mislila, da so bili drugi neumni, midve pa najbolj pametne). Seveda bi bilo drugače, če bi bila drugačna karakterja. Kolegica ima sestro dvojčico, s katero tudi po videzu nista isti. Čeprav sošolki, sta imeli druge prijatelje. Nikoli nista bili najboljši prijateljici. Tako da je zelo odvisno od ljudi.
Ne vem, kaj svetovati. Lahko rečem le to, da mi ni žal, kako sem gor rasla. Opisano sem občutila, ko sem se odselila 80 km proč od doma. Te težave sem komaj razrešila in bilo mi je hudičevo težko. In toliko kot sem sedaj prejokala, prej cel lajf nisem. Kajti šele zdaj sem se odcepljala na svoje. Verjetno bi mi bilo lažje, če bi se odselila v sosednjo vas. A zdaj šele spoznavam sebe in svojo sestro kot individuuma. In sva čudoviti osebi. Prej sva pa gor rasli kot ena oseba. Grozljivo, a resnično.
Upam, da nisem koga zamorila. Samo hotela sem vam približati odnos dvojčkov oz. nevarnosti, ki jih starši lahko nevede zagrešijo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.. 
. 
Je bilo kar za zdržat, ampak priznam, da kar težko sedim 8 ur...vse me boli in potem moram nujno na sprehod, ko pridem domov. 
doma da mije pomagal zamenjati gumo. 
zate.. upam da ti bo lažje. 
