Pikabu
|
Sem mislila, da se ne bom mogla nič oglasiti, pa Maks še kar spi (več kot eno uro , ne vem, kaj mu je). Pri nas je pobarvana še ena ribica. Sicer ji je čisto malo ušlo, ampak res malo, potem je pa takoj prišla povedat, da gre lulat, tako da ribica je vseeno, postelja ni bila mokra hlačke čisto malo. Ji je pa res všče to z ribicami in se bom tudi v drugih primerih poslužila česa podobnega. Hujašnje: ah, ja... Jaz še kar tuhtam. Se bom verjetno šla eno blažjo obliko 90 dnevne, pomeni, da kosila ne bodo vedno prava, ostalo se bom pa poskušala držati. Tehtala se bom pa v četrtek, ker se vedno na ta dan. Drugače bo pa pri meni zagotovo po 18. uri, ker mož hodi okoli 17. ure domov, pomeni, da ne bi mogli skupaj jesti, to se pa tudi ne grem. Kakšen dan bo pa verjetno po 19. uri. Ta bo zadnja, ampak res zato, da lahko vsi skupaj jemo. Altati, uživaj v začasni samskosti. Mene tudi to čaka naslednji vikend, na srečo samo vikend, čeprav še vedno iščem varinato, da bi šli z njim. Maxica, se čisto strinjam s tabo. Mene tudi začne potem vse obremenjevati, pa potem samo ramzišljam, kako sem uboga, česa vse ne smem, potem pa v tistem smiljenju sama sebi zmečem vase vse, kar mi pod roke pride. Jaz bom pri sladkarijah pazila to, da se ne nažrem, ampak da delam tako, kot sem med sladkorno, toliko, da dobim okus v usta. Srečanje: jaz čisto potiho upam, da mi uspe moža prepričati, da gre tisti dan z avtom na servis in nas spotoma odloži v ZOO-ju, je pa vse odvisno od njegove službe. Sicer mi pa tudi ne diši preveč vožnja, če bom morala sma voziti, ampak če pride muki s tam gor, pa Arabela, pa še kakšna,... potem sploh ne bom komplicirala. "Počasi in varno!", reče Nodi. Glede spanja bom raje tiho. Smo pridni, edino zjutraj bi mami takooooooo rada kakšno minuto dlje poležala, pa bi oba že kar ob šestih vstala. Arabela, vi ste pa res uživali, mala še posebno. Pa prav fletna družinica ste. Lucika, dobro, da je sedaj mimo, tako bi se pa sekirala in se bala, kdaj bo končno prišlo, da boš rešena zobarja. Mene je tudi ful strah, pa jaz imam še probleme s čeljustjo in težko dlje časa držim odrta usta in imam vedno paranoje, kako bom preživela. Glede diet je pri nas isti problem: kdo bo vse pojedel? Meni je tudi ful težko, ker vem, da bi si morala cel koncept prehranjevanja spremeniti, ampak na žalost tak tempo življenja ne dopušča. Meni bi zdaj šlo, ko sem doma, ko bom pa enkrat v službi, ni šans, možu pa še manj. Zdaj se je pa Maks zbudil. Gremo k moževim staršem, ker imam spet vaje za nastop v šoli. Lep dan vsem, uživajte v sončku.
_____________________________
Ema (13. 9. 2004) Maks (27. 9. 2006) Katja (11. 4. 2010) Luka (13. 6. 2014)
|