Pikabu
|
Maks mi je zaspal v ležalniku, zdaj pa ne moremo ven, ga bomo počakali, da se zbudi. Telovdba: danes že opravila zasuke z Maksom v naročju, je spet užival, počepe sem tudi poskusila, pa ni šlo, sem jih naredila brez njega. Na žogi sem naredila trebušnjake, pa še eno vajo, ko dvigujem rit gor in dol. V nogah imam musklfiber, pa bo že šlo, toliko da mine začetna kriza, potem bo pa super. Nisem zdržala in sem se vseeno tehtala. Od srede do danes je kilo in pol manj, vem, da se to telo samo čisti in da še nič ne pomeni, občutek je pa vseeno fajn. Ostale vaje bodo pa sledile sedaj, če bo Maks še vedno spal. Aja, kolo pa vozim dvakrat na dan, enkrat čez dan in enkrat pred spanjem. Sladkarija: prej mi je Ema ponujala en čokoladni bonbon in sem se mu uspela izogniti. Tudi sama imam težave kot je že beki napisala s tem, kaj pojesti, ko me prime, da bi kaj sladkega. Zaenkrat rešujem tako, da takrat skušam popiti čim več vode. Večraj, po kosilu sem pojedla en jogurt. Sem se tako grdo navadila, da moram obvezno po kosilu nekaj sladkega, da imam sedaj kar krizo. Največji problem je pa itak to, da bi ves čas imela nekaj v ustih. Še kakšna ideja, kako si pomagati? Aja, pa trenutno največja težava je hoditi mimo dreveščka in reči NE, ker je poln čokolad. Beki, jaz sem ista, če bi bilo kaj narobe z Emo ali Maksom. Če sem sama doma, še nekako odreagiram, če je pa še mož, pa totalno odpovem. Večraj se je Ema nekaj igrala v kuhinji, pa sploh nisem točno vedela, kaj je delala, pa sem bila tudi sama v kuhinji. Kar naenkrat joooooook. Sem na hitrpo pogledala, sem mislila, da se je igrala z eimi papirnatimi vrečkami in da se je urezala na robu, njene roke pa sploh nisem mogla pogledat, sem jo samo obrnila in k možu napotila, ker mi je bilo tako grozno, kaj je narobe in kaj bom naredila. Si je pa priprla prst, ker je nekaj iskala v predalu. Me je res strah, če bi se kdaj kaj hudega, naredilo, kako bom reagirala, ker sem res grozna v tem. Jaz sem tudi danes gledala, da sploh ne bi bilo slabo, če bi Maksa prestavili v posteljico, ampak moramo prej Emo prestavit v večjo. To bo podvig. Mi smo pa UZ imeli pri dveh mesecih in so rekli, da je to dovolj. Gaya, je pa mene tudi zelo skrbelo to, ko da nogice narazen, pa sta oba zelo junaško prenesla. Pri Emi me je skrbelo, ker sem videla, kako so drugi dojenčki jokali, ampak so Emi šle nogice čisto lepo narazen. Za Maksa me je pa skrbelo, ker je so v porodnišnici rekli, da ima malo zavrte kolke, pa ko smo doma tako "telovadili" je zelo protestiral, na Uz-ju je pa čisto lepo dal narazen, in se zdravniku še smejal zraven. Če pa otrok ni za stvar, pa res grobo to izapde. Važno, da je mimo. Frrrr, a je vašemu ta jopica še prav? Mi smo jo že prerasli. Evik, pomojem smo kar vse mamice iste. Kar spomni se mene iz časa nosečnosti, koliko sem od Eme govorila. To spada zraven, ti si kar privošči. Drugače je pa tako, da ko se vrneš nazaj v službo, moraš biti bolj skuliran kar se navezanosti tiče. Meni je bilo na začetku zelo težko, ko pa sem videla, kako Ema uživa in se ima lepo, sem se tudi sama sprostila. Zdaj me pa že isto skrbi, kako bo pri Maksu. Lu, jaz sem za srečanje na Bledu. Pa ostale? Ema pravi, da gremo ven, se je pokazal sonček. Maks pa še spi. Grem pogledat, če bi vseeno lahko kako šli.
_____________________________
Ema (13. 9. 2004) Maks (27. 9. 2006) Katja (11. 4. 2010) Luka (13. 6. 2014)
|