bobek05
|
Vidim, da jutri ne bo nič - saj itak nimamo časa. K tolikim ljudem bi že morali na obisk, ampak ne znese. Zdaj grem še pisat 2 predstavitvi, ki ju imam naslednji teden na faxu. Literatura je ful težka, vsak stavek berem 3x, da sploh vem, kaj berem, zdaj moram pa še to predstavit... Ma ja, bo že... Do zdaj je bilo na predavanjih kar super, le ogromno dela je s študijem in je včasih kar težko vse skupaj uskladit. Mali je prava faca. Vse hoče naredit sam: sam jest, sam pit iz lončka, sam odvit papir, sam držat krožnik... Če mu kaj pomagam, se jezi. Imamo tudi pri nas že te napade ipike, da se vrže na tla, če ni po njegovem. Sledi seveda tuljenje, ampak jaz ga ignoriram. Po 3 sekundah pride za mano in oba se delava kot da nič ni blo. Obseden je s konjički - doma imamo že toliko konjičkov, da sem pozabila štet, Spirita bi pa gledal 50x na dan, če bi mu dovolila. To je šel pred 3 tedni s taščo, tastom, atijom in stricem na hipodrom na ene konjske dirke in od takrat ta obsedenost. Že na poti domov iz vrtca celo pot oponaša konjička in ko stopi skozi vrata, skoraj oddirka do kavča, se vrže nanj in čaka, da prižgem TV in mu naštimam Spirita. Pa nima veze, da se derem za njim, da naj se sezuje... To nima veze. Glavno, da so konjički. Zelo rad gleda tudi knjigice in v knjižnici sva nekje 1x na 14 dni (prej, ko sem imela več časa, sva bila 1x na teden). Jih hoče (normalno!) sam listat in vsake toliko časa pokaže na kakšno stvar ali žival in reče TO, kar pomeni, da mu moram povedat kako se tej živali reče. Drugače sam zna pokazat na vse živali, ki mu jih rečem, npr. tudi tukano, morski pes ipd. - živali, ki jih ne gledamo pogosto. Zjutraj vsako jutro lulamo in kakamo v kahlico, čeprav se včasih zgodi, da se samo polula (če je npr. kakal že zvečer)... Tudi skoz dan si zdaj že včasih prinese kahlico, ko ga pa dam nanjo, pa se ali samo polula ali pa samo sedi na njej dokler mu je zanimivo - brez "produkta" . Vesela sem, da vsaj kaže zanimanje zanjo. Opažam, da že ogromno razume, čeprav še ne govori veliko. Npr. danes je vzel eno babičino službeno skripto in se mu rekla, da naj vrne, ker to ni zanj... Moja mama je bila zraven in je v šali kao rekla: "Mama, no, pusti to Aneju." in mali se je naprej obrnil k njej, potem pa pogledal mene in me hotel narahlo udarit po roki... Oba sva se samo spogledali in nisva mogli verjet. Iz tona glasu ni mogel ničesar razbrat, ker moja mama ni bila jezna, ukazovalna ali karkoli podobnega; izgledalo pa je tako kot da je resnično razumel, da mami ne dovoli, babi dovoli, se pravi, da je mami "grda"... Zdaj smo spet zdravi - s kakšno kapljico šmrklja na dan Ja, brez tega seveda ne gre, ampak rečmo, da je zdaj kao ok. Zobje - nimam pojme pri čem smo, ker ne pusti ne gledat ne šlatat. Verjetno pa bo zdaj vsaj nekaj časa mir - UPAM!! Bi še kaj napisala, ampak nimam več časa. Bom pa še drugič. Pridne bodite in javljajte se kaj! Lp
_____________________________
Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.
|