Pikabu
|
Crknjena.... Danes je pa pri nas prišlo do tistega, ko sem imela občutek, da ne morem več. No, zdaj se že bolje počutim, je tak blažen mir pri hiši. Ne vem, komu delam uslugo, da sem Emi odvzela pelnico, sebi zagotovo ne, ampak Emi verjetno jo, tako da bom poskušala vztrajati naprej. In kje je problem? Ko sem jo dala spat, je bilo na vsakih pet minut: "Mami lulat." V tem času je bil Maks zbujen in recimo, da je bil zadovoljen, če je čutil, da sem v bližini. Maksa sem imela spodaj, Ema spi zgoraj. Pa ob klicu zašibam gor, dam Emo ven iz žaklja, nesem lulat in nazaj v posteljo. Med tem časom gospodič Maks pogruntajo, da mami ni v bližini in jooooooook. Hitim dol, ga umirim, v tem času Ema ponovno: "Mami lulat." Letim nazaj gor, vse uštimam, spodaj spet jok. In to se je ponovilo najmanj šestkrat, sedemkrat. Ampak čez dan po tri, štiri ure ne gre nič lulat, ko je treba pa spat, pa takole, pa tudi zares lula. Ko je Ema končno zaspala, sem šla podojit Maksa in sva kar oba skupaj zaspala. Potem se pa midva zbudiva, že slišim, da je mož doma. Panika. Kako, da me ni nič poklical. Aja, spala sem. Zdaj zvečer ima snemanje, rekel je, da bo šel še v trgovino (da koristi Merkatorjev bon). V tistem se zbudi še Ema in mora takoj vstati, da gre lulat, pa še vsa "zadeta" je bila. To njej nikakor ne odgovarja, saj potrebuje nekaj časa, da se zbudi in pride k sebi, zdaj mora pa lulat, pa potem v postelji noče biti več, tečna je bila pa ko . Pa smo imeli. Hitela sem krompir pripravljati za kosilo, Ema se je jokala, da hoče ene barvice (ki sem jih pospravila in ve, da lahko z njimi barva samo, če sem jaz zraven), Maks je protestiral, ker ni več kraljeval v maminem naročju, ampak je moral biti revež sam v ležalniku. Jaz sploh nisem vedela, kje se me glava drži. Potem sem pa Emo poslala v svojo sobo in ji rekla, da lahko pride dol, ko bo nehala jokat, Maksa sem dala na tla, da me je ves čas gledal, v tem času sem lepo vse pripravila, celo posodo pospravila in malo prišla k sebi. Noge so me pa tako bolele, da sem imela občutek, da se bom samo zrušila in da me ne bodo več držale. Po kosilu (bolje rečeno večerji) je mož takoj odšel na snemanje, Maks je spet protestiral, ker je moral biti v ležalniku. Tako smo se oblekli in šli ven. Šli smo do župnišča, da smo se prijavili za Miklavža, pa potem še v cvetličarno kupit venček. V Merkur smo na hitro skočili si ogledat pravljično dželo in nazaj domov. To mi je pa tako pasalo, sem se kar sprostila po vseh popoldanskih napetostih. Potem sem šla pa Maksa kar uredit za spanje in ga tudi uspešno uspvala, Emi sem pa ta čas dala Nodija za gledat, da me ni skrbelo. Ko je Maks zaspal, pa še Emo spat in zdaj sem tukaj. Sem se morala malo skašljati, se takoj bolje počutim. Vem, da bo jutri spet super, pač mora priti vmes tudi kakšen tak dan. Jutri imam pa G, pa pojma nimam, kdo me bo pregledal, ker baje moje ni. Bomo videli, kaj bo. Popoldne imamo pa še z Maksom UZ kolkov in upam, da bo vse v redu in da se znebimo teh plenic. altati, pojma nimam, komu je podoben. Vsak reče drugaeč jaz pa tega itak nikoli ne vidim. Se mi pa zdi, da si z Emo nista podobna (v isti starosti, si moram enkrat bolj natančno pogledat slike), za Emo so pa ves čas govorili, da je njemu podobna. Drugi otrok: kot sem že rekla in altati tudi, vsaka razlika ima svoje prednosti in slabosti. Naju je v majhno razliko gnala velika želja, pa mogoče to, da on ni več pri najmljaših (je 8 let starejši od mene), pa to, da si jih želiva več (če bi bili pogoji ustrezni bi jih jaz kar imela ene par še, pa razmišljava tudi z glavo, tako da eden bo sigurno še, potem bomo pa videli), malo naju je vzpodbudilo, da sem po Emini porodniški pričakovala en razred, ki sem se ga malo bala, pa sem si rekla, grem čim prej na porodniško (pa sem potem vseeno učila celo leto tisti razred in so bili super, strah zaman). Sva pa bila vseeno mnenja, da mora Ema biti stara vsaj eno leto preden ponovno zanosim. V tako majhno razliko, kot je pa altati napisala, pa zavestno ne bi šla. Je pa verjetno res preveč naporno. Ema je vseeno v nekaterih stvareh že zelo samostojna, pa predvsem se ji že da kaj dopovedati, enoletniku pa ne moreš. Žusterna: mi smo tudi za podaljšan vikend. Lani smo šli za 8. februarja, en večer prej smo prišli pa potem čez vikend. Če bi šli letos podobno variatno, to pride od srede pa do nedelje. Gaya, , da vama je uspelo. Tole je kar kriza, ja, ko prdie ta porast v teži in rasti, jaz se že bojim. Se pri Emi spomnim, kakšno paniko sem zagnala, ampak je bila že toliko večja, da smo kar uvedli večerjo z gosto hrano in je šlo. Pa pri mnei je bilo verjetno še psihično, ker je zgodaj dobila zobe in sem se od takrat naprej precej bala, da me bo ugriznila. Upam, da jih Maks dobi čim kasneje. Maxica, pojma nimam, zakaj ne vidiš mojega albuma. Nalsov je Ema in Maks, pa odkljenen je. A ne pokaže vseh mojih albumov? Bom poskusila dati link do tja. http://www.ringaraja.net/forum/albumphoto.asp?v=moji&albumid=16558&asortType=3&apage=1 Aja, drugače pa naša Ema ni bila suha ponoči, samo jo kar vidim, da se ji ne da iti na WC, pa čaka, da dobi plenico. Včeraj je bila pa idealna priložnost, da ji jo vzamem. Sem jo prej velikokrat spraševala, če gre brez spat, pa j rekla, da ne. Seveda, ker je vedela, da lahko potem brez skrbi poleževa, zdaj jo pa to malo nese, ampak se ne pritožuje, razen danes tiste sitnobe. Spodnjih hlčak pa mislim, da jih imam 12. Ker precej pogosto peremo, se lepo izide in ni pomanjkanja. Držim pesti, da tudi Maxu čim prej uspe. Me pa moti, ker ne more imeti več bodija in ji vse majčke zlezejo ven. Drugače je pa naš Maksi tak corti, ko se ne jezi. Zdaj se že začenja pogovarjati, me gleda v usta, pa dela aggggggg, pa se mi smeji. Pa če mu pojem, se mi smeji in gleda v usta, pa spušča glasove, kot da bi tudi on pel zraven. Prava mala faca je. Vse bolj in bolj pa išče mojo bližino. Če je res dobre volje, mu je v redu, da je v ležalniku, pa da sem v bližini, ampak čim grem kam stran, da me ne vidi in ne sliši, je pa takoj hudo. Ga že vidim, kako bo to ena moja maza. Ema je pa atijeva. altati, eno čist neumesno vprašanje. Si napisala, da sta ta večji dve 5 let in 14 dni narazen. Kako praznujete roj. dneve? Vedno skupaj? Našedva sta pa dve leti in 14 dni in sem že razmišljala, kako bomo to izvedli. Torto bosta zagotovo imela vsak svojo. vava, hlvala za čestitke. Tega sem bila res vesela, da ima mož posluh, zdaj nas že hecajo, da imamo lahko družinski kvartet. Vem, da bomo res veliko peli skupaj in v tem strašno uživam. Enrkat sva se hecela, da bova imela toliko otrok, da bom imela lahko družinski zbor , ampka pazi to, jaz sem imela vedno zbore z najmanj tridesetimi pevci, tako da.... , z manj pevsi se sploh ne grem. Tvoj Luka pa res že pravi dec zgleda, pa kakšne laske ima in kako dolge, pa goste. Plasniskega podviga se bomo pa še lotili, ampak sama se ga pa ne bom več, je kar naporno. Evik, za lepo napredovanje. Glede pediatrinje ti pa kar verjamem. Naša je na srečo v redu in vedno pohvali otročka, da sama malo zrastem, ampak je res boljši občutek, če ti to pove. Pa kljbu vsemu, važno, da ti veš, da lepo napreduje. mis, uživjate. Odtisi: jaz sem šele potem ugotovila, da bi morali tudi odtis rokice narediti. Bomo videli, mogoče ga bomo kasneje, sicer sem pa razmišljala, da bi poskusila kar njegovo rokico gor dati in jo obrisati. Zdaj sem se pa že čisto pomirila in grem lahko tudi sama spat. Moža še ni, pa ga danes tudi ne bom čakala. Sem pa tole pisala točno eno uro , s tem, da sem trikrat še Emo vmes dala lulat. Uživajte, jutri se bom verjetno oglasila šele zvečer. Pa lepe sanje vsem. P.S. Med tem, ko sem tole popravljala in urejala, je minilo pa še pol ure in je tudi možek že doma. Zdaj pa res grem. Upam, da mi ne zbriše vsega.
_____________________________
Ema (13. 9. 2004) Maks (27. 9. 2006) Katja (11. 4. 2010) Luka (13. 6. 2014)
|