Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Več o tem
|
Uporabniki na tej temi: nihče
|
|
Uporabnik  | |
|
 |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 10:03:22
|
|
|
|
Anonimen
|
Saj si razlozil svojo bolecino.. in takrat tudi povedal, da imas taksne izjave zaradi tistega..
Ni ti treba rozce sadit.. ni ti pa treba niti trnja.. Ce to ni tvoj problem, se te preprosto ne tice..
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 10:14:53
|
|
|
|
kalbo
|
No, nebi zdaj tukaj o tem, ker bova zasvinjala temo. Na privat se mi pa tudi ne da razlagat. Samo toliko, tisto nima veze s tem. Odpuščeno je že zdavnaj, bojazen, da bi bil sam tak je pa prisotna. Moj problem se nanaša samo na odnos Oče, sin. Ostali odnosi so super, torej podobnih problemov, kot so zgoraj napisani nimam in upam, da jih ne bom imel. Svojemu očetu lahko vedno pogledam v obraz brez najmanjše slabe vesti, on pa tega ne more.
Kar se pa teme tiče. Še vedno sem mnenja, da je treba vloženo premoženje izterjat, hkrati se pa poizkušat čim manj sekirat zaradi tega. Da bi se pa vračal k ljudem, ki mi kratijo mir in srečo pa niti slučajno. Vsa ostala duhovna nakladancija o odpuščanju in neodpuščanju, pa da je odpuščanje dar, je pa za moje pojme neumnost.
< Sporočilo je popravil kalbo -- 12.1.2006 10:16:16 >
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 10:17:33
|
|
|
|
Anonimen
|
Kaksno vlozeno premozenje?? 
Kje pa si to najdu? Hmm.. Grem se malo na zacetek prebrat..
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 10:47:44
|
|
|
|
tehnofil
|
IZVIRNO SPOROČILO: kalbo
.... prekini vse, ampak res vse stike. ..... jim vseskupaj zakuri, .....to sterjat. .... zagreniš življenje..... z odvetnikom ..
No coment.
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 11:38:01
|
|
|
|
CIPRESA
|
Nevem zakaj je potrebno takoj napadati tiste ki smo drugačnega mnenja.
Prej nisem hotela pisati cele litanije sedaj se mi pa zdi potrebno. Namreč tudi pri nas doma je bilo pestro. Ko je še živel moj dedek, sva se z mojim sedaj možem že kar dobro poznala, s časoma sva si želela le eno sobico v naši veliki hiši kjer bi lahko bil najin kotiček, saj potrebovala nisva veliko. Na žalost je takrat dedek izjavil da doma ni dovolj prostora za tako sobico ker on rabi celo stanovanje (komaj je hodil, živel sam in rabil 7 sob), zgoraj sta stanovala moja starša in brat, spodnji prostori pa so bili prazni. No in tam sva mislila v kleti bi pa lahko dobila kak prostorček...a NE tudi tam kljub že mali prenovi prostora je dedek dejal da tam pa ne ker on rabi ene vrste delavnico.
Po vsem tem sva se spravila nad garažo, kjer sva jo želela le malo nadgraditi (seveda sva se takoj pozanimala da garaža slučajno ni napisana na dedka) a nama tudi to ni bilo usojeno, saj zaradi tega ker sva čakala da se izteče najino varčevanje nisva imela denarja da takoj urediva papirje z delom sva pa že začela in kmalu pride na dom pošta da naj USTAVIVA GRADNJO...prekršek ta pa ta in se plača kazen tok in tolk...torej dedek naju je iz same folšarije prijavil in denar iz varčevanja je šel za plačilo kazni. Ostala sva brez denarja in brez najine male sobice.
Nekaj mesecev za tem je moj dedek izjavil da sva mu pokradla ves denar in to tudi povedal celi vasi...no in takrat se je začela šele celotna kalvarija...hodil je okrog s palico v roki in govoril da se nihče ne zmeni zanj, kljub temu da mu je njegova hči (moja mami) vsak dan prala, likala, pomivala,...
Moja družina in moj takrat še fant smo bili deležni nesramnih opazk, kazanja s prstom in zlobnih jezikov. Vsak dan smo imeli en izgred, bali smo se kdaj bo spet izginil in se skril potem pa govoril da niti ne vemo kje je, kdaj bo spet prišel s palico nad nas...skratka 5 njegovih zadnjih let je bilo groznih, tako da včasih nisem niti želela domov.
Na smrtni postelji ko ni mogel več govoriti, pa mi je stisnil roko in se s solzami v očeh nasmehnil - in vem TO JE BILO OPRAVIČILO za vsa huda dejanja. Šele potem sem se zamislila pa saj sem mu že davno oprostila, saj sploh ne vem če sem mu kdaj za res zamerila, ker mu nikoli nisem rekla nazaj žal besede, nikoli klicala policijo, čeprav bi jo včasih lahko,... NE danes živim z mirno vestjo in vesela da mu nisem vračala njegovih nesramnosti ker potem bi postala ista, Naučila pa sem se veliko predvsem kaj želim da jaz nebi postala v moji starosti.
Tega nisem napisala zato da bi dobivala od vas pohvale , NE jih ne potrebujem, ampak zato da povem zakaj smo nekateri drugačnega mnenja.
Tebi anonimna pa še enkrat polagam na srce da storiš tako da boste vi s tem lahko živeli. Jaz danes lahko, to pa je najvažnejše!!!
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 11:39:23
|
|
|
|
Anonimen
|
Vidim, da je nastalo precej različnih mišljenj glede samega odpuščanja...
Tako bom povedala: Cenim vsako mnenje, toda že včeraj sem napisala kakšna je najina odločitev... tudi sem napisala zakaj...
Če človek te svinjarije dobesedno ne doživi, tako kot sem jo jaz, potem lahko razmišlja o odpuščanju in o tem da se da vse to lepo naenkrat požret! In lahko filozofira kako je vse to enostavno!
Verjamem, da bi vas veliko, ki tukaj pišete o tem da naj vse skupaj lepo pozabim, naj otrok spozna svoje stare starše, bla bla,... prekleto spremenilo svoje mnenje ko bi doživeli le delček te svinjarije!
Nič drugega ne bom več napisala, ker ne glede na to koliko pišem o tej zgodbi, ne morem nikakor doseči to, da bi se lahko nekdo v njo tudi vživel in potem razumel mojo (najino) odločitev, da jima ne nameravava odpustiti, niti jim dovolit kakršnekoli stike z najinim otrokom. Ker je ta najin otrok edino, res edino kar je res najino, vse drugo sta nama vzela. Ne moreta pa nama vzeti ljubezni, razumevanja in sreče.
In kdor piše o tem, da ne moreva biti hkrati srečna in polna ljubezni, pa v srcu dvomit o odpustitvi pa da naju to ne vem kako zelo žre,... vse to so bedarije.
Za naju ju ni več in niso tema najinih razgovorov vse dokler tašča ne pokliče in začne lest v rit, midva se pa ob tem le lepo nasmehneva in si misliva svoje.
Še enkrat: morda je res težko razumet, ampak težko je če človek tega ne doživi.
Hvala vsem za vaša mnenja.
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 12:16:51
|
|
|
|
kalbo
|
IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: kalbo
.... prekini vse, ampak res vse stike. ..... jim vseskupaj zakuri, .....to sterjat. .... zagreniš življenje..... z odvetnikom ..
No coment.
In kaj si zdaj naredil? Citiral si dele mojega teksta, ki ti niso pasali, ostalo si pa spustil.... Lepo te prosim! Sicer ne vem, a živiš v oblakih, al maš pa to srečo, da še nisi naletel na pokvarjene ljudi.
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 12:18:06
|
|
|
|
CIPRESA
|
Anonimna s tem svojim postom nisem hotela vplivati ali spreminjati tvojo odločeitev, to je tvoja stvar. Le želela sem pojasniti zakaj smo nekateri drugačnega mnenja.
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 12:42:02
|
|
|
|
bini
|
jaz bi naredila tako kot ti - odpisala, odmislila iz misli... prehude stvari so se vama dogajale, da bi lahko sedaj imeli odnos naprej kot da ni bilo nič... jaz tega ne bi zmogla, pač ne znam biti podobna Kristusu ...
vsekakor pa bi zahtevala svoje stvari oz. vloženo premoženje nazaj - in to na vse možne načine.. najprej na lep način, če bi bilo potrebno pa tudi drugače..
svojega otroka, da bi zaupala takim ljudem??? ki tako delajo z lastnim sinom??? NIKOLI!!!!! pa če sem najbolj krut človek pod soncem 
pa še to - faca tvoj mož, da res ni pristal v norišnici - v bistvu si zaslužita kolajno za vzdržljivost.. meni bi se....
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 12:43:50
|
|
|
|
muki1
|
Mene pa samo nekaj zanima.
Ali je bolj srečna oseba, ki se pomiri z duhovi iz preteklosti, ter je sposobna ljubiti sebe in bližnjega ali je srečnejši en zafrustriranček, ki se na vse kriplje trudi, da z vsakim postom stresa jezo naokoli in ponižuje ljudi?
Pa nima nič veze z postom, ki ga je napisala anonimna.
< Sporočilo je popravil muki1 -- 12.1.2006 12:44:59 >
_____________________________
Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 13:15:54
|
|
|
|
Anonimen
|
Upam, da tole tvoje razmišljanje res nima nobene veze z mojim postom, ker bi drugače razumela, da se delaš malo norca.
Jaz ne stresam svoje jeze na nikogar, ker nisem jezna, ampak sem želela mnenja, da vidim, da res nisem tako sebična, ker sem se tako odločila. V bistvu nočem ŠE odpustit pa me je samo zanimalo ali ravnam prav...
Se pa strinjam s tabo, da je človek srečnejši ko ima nekako pošlihtane stvari iz preteklosti!
Midva sva jih pošlihtala s tem, ko sva nad njimi vsemi ki so naju takrat prizadeli, naredila križ. Pa 100x starši gor dol, ker zame tak človek ki sinu v obraz reče, da obžaluje dan, ko se je rodil,...ne zasluži ničesar, kaj šele da se kasneje vsi lepo obnašamo kot ena velika happy familly! Ja, pa kaj še.
Vsaka rit pride na svojo kahlo...
imejte se radi, tudi svoje drage tašče če so normalne...
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 13:31:53
|
|
|
|
muki1
|
Anonimna, sem napisala, da ne leti nate.
Mogoče sem se malo prenaglila in bi morala prej odgovoriti na tvoje zastavljeno vprašanje. Ne odpusti. Iztoži po možnosti vsak tolar,če mene vprašaš. Se res ne delam norca. Mogoče se kdaj pa kdaj res malo pošalim, ampak v tem primeru, ko berem za tvoje težave, mi pa res ni za šale zbijat. To so ja hude stvari, ki jih nikomur ne bi privoščila, kaj šele se norca delala.
_____________________________
Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.
|
|
|
|
| |
RE: Tašča...naj ji odpustim ali ne?
12.1.2006 13:45:46
|
|
|
|
piščanc
|
jaz ti lahko napišem le svoj primer.
ni bilo tako čustveno hudo, kot pri tebi, čeprav je bil rezultat isti. moji starši so v ogromni hiši, midva z možem sva se odselila po prvih začetnih prepirih, kjub obljubi da lahko tam ostaneva in vlaganju, seveda...
jaz NIKOLI ne grem nazaj, pa čeprav se je jeza po dveh letih ohladila in so odnosi normalni. in to so moji starši. nekako sem jim odmerila, po dveh letih sem zopet vzpostavila kontakt in smo kolikor toliko OK. vendar je bila šola dovolj dobra, da imam do njiju distanco. mož me podpira in na srečo tudi razume. brez staršev ne morem, čeprav niso idealni, posebej zdaj ko imam svoje otročke.
Podpiraj svojega moža v vsaki njegovi odločitvi do njegovih staršev, mogoče boste kdaj tudi v boljših odnosih. zdaj je še jezen, mogoče jima kdaj odpusti, ampak naj se sam odloči. Pri meni je bilo odločilno, ko je bila mala stara leto in pol. takrat sem si zaželela, da bi spoznala tudi moje otroštvo.
čeprav so njegovi starši ravnali napačno, so le njegovi starši in vez njegovim otroštvom, ki ga bo mogoče želel predstaviti svojemu otroku.
daj času čas in pusti moža, da se sam odloči.
_____________________________
iz malega zraste veliko
|
|
|
|
Otrokov očeпеперутка16Bi otroku dovolili, da napiše prazno ime očeta, tj. "nepriznano očetovstvo", ker imaš z možem slab odnos in ker ne sprejema otroka?Da. (
45%)
Ne. (
55%)
Število vseh glasov: 11Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš
svojo anketo!
Natisni
