petea
|
no, če želite, da rabo utemeljim s SSKJ, se sklicujem na tole: žàl [žau̯] prisl. (ȁ) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je Ena je že omenila ton izrečenih besed. Razlika je v dinamiki pogovora, če nekdo za svojo napako prizna svojo krivdo, kot pa, če od drugega zahteva, da mora biti prizanesljiv do njega. En zanimiv primer: V vrtcu je je vzgojiteljica 3-4 letne otroke želela naučiti, da, če koga npr. udarijo, potisnejo, ščipnejo, se mu potem opravičijo z 'Oprosti!'. Namesto, da bi otroci postali bolj uvidevni drug do drugega, se je začelo dogajati ravno nasprotno, na nek način se je to razvilo v tekmovanje 'kdo bo koga': otroci so si še naprej oz. nekateri še bolj nagajali, da so potem od drugega, dejansko izzvanega slišali 'Ti oprostim'. Tako so se pravzaprav rangirali, saj so si nekateri privoščili vedno več, ob čemer jim je bilo pravzaprav vseeno za to, kar so storili oz. so pravzaprav še okrepili svoje neprimerno obnašanje, češ, če mu potem, ko se spravljam na nekoga, rečem 'Oprosti', pa je tako ali tako vse v redu, četudi mi je vseeno za moje početje, ker mi on mora reči, da mi oprosti. Šele ko je vzgojiteljica uvidela, da so se zadeve odvile v nasprotno smer od željene, je uspela z otroki razrešiti sporočilni nesporazum in uspešneje razreševati odnose v skupini. P.S.: Besedna zveza 'Oproščam se' je tudi meni čudna. Sama praviloma uporabljam 'Se opravičujem' ali 'Žal mi je'.
|