nana13
|
MATEYKA, ja tako je. Jaz si želim samo NEKAJ časa tudi samo ZASE. Če rečem, da je moja želja imeti samo malo zasebnosti in malo prostega časa, da odklopim možgane, pa tudi če vsaj 1 krat na 2 tedna, mislim, da ne zahtevam preveč. In kar si napisala o samopoškodbah tudi drži. Notranja bolečina postane tako velika, da se je drugače ne moreš rešit, kakor da sam sebe poškoduješ. Za marsikoga je ta zadeva extra nerazumljiva in čisto verjamem. Ampak tako je bilo. ANKICA, tega stavka, da rabim odklop vsake toliko... ne da se mi ga več ponavljat. Sem kot pokvarjena kaseta. In potem mi še reče... sej itak si cele dneve doma, nikamor se ti ne da it (če ne grem z njim seveda), otroci niso noben napor... ampak ni se še zgodilo v 2 letih, da bi bil on sam doma z njima cel dan. Se ni zgodilo!!! To je zame čudno. Kaj pri vas je tudi tako? LILIJANA, tudi on je bil z mano pri mojem psihijatru, pred 10 meseci. Dr. mu je že takart rekel, da se obnaša preveč "mentorsko". In ja, meni je rekel naj v takem stanju kot sem takrat bila, ne sprejemam pomembnih odločitev. IN JIH NISEM. Takrat sem bila res na tleh, ma tokrat nisem. In moja glava drugače dela. Antidepresivi so ravno za to, da ti ohranijo glavo trezno pod takimi pritiski, ki jih čutim "zaprta v kletki". Brez njih sem prvič res vidla, da so vsi proti meni, da me nobeden ne razume, v glavnem vse črno. Tokrat niti približno ni tako. Tudi sam dr. mi je na tem zadnjem obisku, prejšnji teden, sam rekel, "pa saj je že takrat rekel, da bo nekaj naredil v tej smeri, da se bo odnos obdržal." No, ja ... mislim, da nobeni od vas ne bi bilo prijetno se ne družit z ljudmi, ki si jih same izberete za prijatelje, mislim, da nobeni ne bi bilo fajn, če vas partner vedno za vse krivi, vas zmerja itd.....
|