ronja
|
Podobno kot pri tebi, samo da sem jaz groooozen hrček in res šparam vse mogoče bedarije, tako da verjemi - je hujše, čeprav se trudim bit organizirana - ampak na 38 kvadratov enostavno nimaš kam pospravit vse te šare...
OK, za ključe sem naredila lubiju, ko še nisva živela skup en tak obešalnik in ga imava zdaj v svojem stavnoanju in odkar je to obešeno, so ključi kar ok pospravljeni - vsaj večinoma. To res priporočam.
Otroške risbice dajem na hladilnik, ali pa puščam po kuhinji, zadnjič sem si eno slikico prilepila na svoj zvezek, ki mi služi kot beležka (eni imamo toliko planov, da rabimo malo večje "beležke" ).
Za kape, šale in rokavice imamo en predal v predsobi in tja not zlagam - slaba stran je samo to, da je predal tako majhen, da vsega ne more nihče drug razen mene not zbasat (jaz sem navajena živet na malem, pa mam prakso - samo enega človeka poznam, ki zbaše na tako mali prostor veliko - moja sestra - brat pa nima pojma, očitno ni genetsko ).
Obleke, ki še niso za oprat: pižame in spalne vreče so v posteljah čez dan, trenirke, majce, hlače za ven, itd... kar pač ni trenutno oblečeno, ampak je že bilo in še bo, ima pa Ronja v svojem zabojčku (tak lesen iz bauhausa, hehe) in si kar sama not zbaše (super sistem, ni sicer zloženo, amapk tako lahko sama za to skrbi - priporočam; seveda ji potem jaz dostikrat zložim, da je lepo, ampak če pa ni časa, je pa tudi ok, vsaj vidi se ne,da je razmetano ), Lejline cunje pa zložim in dam po kupčkih na previjalko. Midva jih imava na eni omarici in stolu.
Okraske probam kam obesit, čestitke, male slikice ipd. pa imajo svoje mesto na stranski strani velike knjižne police v kuhinji, ki sva jo oblekla s pluto (samo to stran), da jih potem kar z risalnimi žebljički/bucikami pripneva gor in še lahko je zamenjavat to. Tja sem obesila tudi številke od pediatrinje in vrtca, da lubi nima izgovora, da nima cifre, kadar je treba kaj poklicat (jaz itak vem na pamet, meni so številke ful simpatične, še otroška ljubav).
Račune dajeva v eno škatlo (mislim, da je bila original od likalnika), ki še vedno čaka, da jo oblečem, da bi bila malo lepša ... Ampak tam imajo svoje mesto, pa kaj!
Kljub vsej organizaciji, je pa pri nas vedno bomba, ampak mene ni (več) nič sram: živimo, kakor nam paše in pač ves čas nekaj počnemo in stvari so ves čas v neki "fazi" in te "faze" potem ležijo okoli in čakajo da bom imela čas jih spravit v naslednjo fazo ... J* ga, ne moremo bit vsi pošlihtani . kot pravi skuštrana: "A clean house is a clear sign of a wasted life" No, da boš vedela o čem govorim in da te malo potolažim:
V kopalnici čaka ena stena brez ploščic, da naredim gor mozaik.
Copate za goste imamo v visokem glinenem (sicer lepem, ampak ipak;) teglcu za rože (čistem, še neuporabljenem;), na omari v predsobi.
Orodje je nametano v eno omaro, ampak to ma lubi tako, ker ima pač rajši nered . Zato mu pa težim, ko kaj rabim .
V najini spalnici je ogromna miza, ki je NON STOP naložena s koščki blaga, gor kraljujeta šivalni stroj in overlock, vedno so kje kaki kroji, trenutno recimo izrezani deli za ustvarjalni oblekici za tamalidve, pa za (še eno) prevleko za očetov povšter (ima enega strašno čudne oblike, niti pod razno kvader), pa en kup krpic, ki smo jiih zbrskale, da bosta izbrali, iz česa bi radi imeli punčke,...
igračke so cel dan povsod, zvečer jih pospravimo.
Lubijeva omarica je itak vedno razmetana, ampak vsak ma pravico imet, kakor če pri sebi, on ne teži meni, jaz pa ne njemu, hehe. Na mizi v sobi od malih se non stop nekaj nabere, zato jo bova dala stran (pa da bo več prostora, ker še dolgo ne bosta rabili take mize in verjetno se bomo takrat že selili...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
tudi jaz in to že lepo število let, ampak me ne obremenjuje več toliko, kolikor me je včasih. S pomočjo svojega g. Moža, ki tega sindroma nima (on bi še tisto, kar v nekem trenutku uporablja, kar med samo uporabo zabrisal v smeti 
- po mojem je to "paranoja pred sindromom hrčkarjenja", dobil jo je p zaradi mene 
Kar ne rabim zabrišem v smeti. Za tekoče stvari,kot so položnice ključi in podobne zadeve,pa imajo svoje stalno mesto in se ne prelagajo iz enega kota v drug kot,ker sovražim,če moram nekaj iskat
