ronja
|
Hm, po pravici povedano - ne vem. Vedno sem si zelo želela otroke in če bi se vsi strinjali, čisto možno, da bi bila za (če mi bi bil vsaj mal privlačen biološki oče, ker spat z nekom, ki ti je čisto anti, zato da bi zanosil, mi pa ni...) Ker če imam na razpolago seks s fantom, ki ga ne ljubim, ampak mi je seksualno čisto ok, ali pa neke postopke v nezavesti... ne vem, če se ne bi rajiš za en brezoseben seks odločla . To, da ne bi imela otrok, itak ne pride v poštev. Verjetno pa bi se vseeno prej odločila kar za posvojitev. dvomim, da bi v otroku videla tistega očeta - videla bi svojega otroka. saj tudi zdaj v njiju ne vidim lubija - vidim njiju in on je njun oči - kar bi bil tudi, če bi bili biološko od drugega očeta. Nadomestna mati pa ne bi bila: imam tako hudimano zagamane nosečnosti in se že vmes čisto preveč navežem na tisto dete, da ga nikakor ne bi mogla dat potem stran. Edini človek, za katerega bi to morda naredila, je moj brat. Ne da bi si očitala, da sem ga dala stran, ker bi vedela, da mu bo tam najlepše, kamor gre, ampak vem, da mi je bilo po porodu najtežje na svetu, ko so Ronjo odpeljali samo 2 štuka nižje! Ker ni bila ob meni - tisti materinski nagon, grozno, ne da se opisat! Samo jaz sem res bolj nagonsko bitje . Se mi zdi pa to res nekaj zelo altruističnega in zelo podpiram nadomestno materinstvo - samo sama pa tega nisem sposobna: psihično in v bistvu tudi fizično nisem glih primerna, noben ginekolog pri zdravi pameti mi ne bi šel vsajevat nečesa z mojo zgodovino nosečnosti...
|