frutka_
|
Po malem se strinjam z vsemi. Izhajam pa iz dejstva, da tako različni kot smo starši in naša vzgoja, tako različni so tudi otroci. Vsi pa verjamem, da delujemo v najboljši veri da vemo kaj je najboljše za otroka. In kot Gina ugotavlja, pa tudi Seven, ima enaka vzgoja na dveh otrokih (morda celo sorojencih) popolnoma nasproten učinek. Vsaka družina ima/uporablja nek stalen vzorec obnašanja. Le-ta vzorec otroku daje občutek varnosti, ugodja, predstavlja mu zavetišče, v njem ljubi in opazuje. Otroci, ki imajo topel in ljubeč dom so odprti, pozitivni, znajo "živeti" v družbi. Nasprotno pa otroci, ki so deležni marsikatere klofute, tepeža in vpitja, prenesejo enako vzorec obnašanja na druge (npr. na vrstnike v vrtcu/šoli). Ampak to še ne pomeni, da občasna klofuta po riti naredi iz otroka grobijana. Menim, da to velja v primeru, ko je vzorec takega obnašanja stalen. Otrok se tudi ne zaveda sebe (nekje okrog 2. leta pride do rojstva JAZ-a). Otrok misli, da kar čuti, vidi, hoče on da to hočemo, čutimo in vidimo tudi mi.Zato je morda "kazen" nv tej starosti čisto neprimerna. Primoza, ko je vaša malčica prekucnila bratca se morda niti ni zavedala da to boli, ker ona ni bila vpletena v to izkušnjo. Zakaj bi bolelo njo? Sicer ne vem koliko je stara ampak v določenih primerih enostavno ni dovolj beseda temveč tudi "sankcija". Namesto klofute pa morda uporabite kakšen močnejši prijem za roko ali zapestje. Morda še zgodba iz našega življenja. Ko je bila moja ml. sestrica v bolnici je bil na oddelku sprejet tudi fantek, ki je pri dobrem letu tehtal 6kg, ni hodil, ni govoril...Rešila ga je socialna služba in policija pred pijanimi starši. No, ta deček je bil na oddelku kar dolgo časa. Albin mu je bilo ime. V času bivanja tam se je izkazalo da je mali pravi pobalin, sonček vseh sester. In res je bil neverjeten otrok glede na življenjsko usodo, ki jo je že imel za seboj. Nekega dne pa se pojavi pri njem na obisku njegova mati...In mu prinese neko knjigico, pride sa skesana in obupana. Z malim preživi nekaj časa in ko je odhajala je mali Albin jokal za njo...tega ne bom nikoli pozabila. Otrok je jokal za mamico, ki je nikoli ni imel, ki ga je zlorablja, bil je zapuščen, podhranjen...In je jokal, ko je mamica odhajala...Torej kljub temu, da mami ni bilo mar zanj je otrok vedel katere so mamine roke. Albin ni poznal drugega kot to, kar sta mu starša prizadejala in enako kot ostali je normalno odreagiral na odhod mamice...z jokom...In taka mama kot je bila je zanj najboljša.... Seveda je to skrajni primer. Ni vzgleden. Želela sem le poudariti koliko smo pomembni otrokom. Takšni ali drugačni... Kaj se je potem zgodilo z njim ne ve. Vem le to, da so mu iskali drug dom. Pač pazljivo po poti vzgoje. Vsak dan otroku povejte da ga imate radi ter da ste ponosni nanj. Ker pa se ljubimo in imamo radi pa se je logično spletla med nami intimna vez, kjer se tudi prepiramo, sklepamo kompromise in iščemo rešitve. Otrok preizkuša svoje in naše meje. Išče skrajnosti, ker sivega ne pozna. Zato so striktne omejitve v določenih situacijah pomembne. Predvsem kadar gre za njegovo varnost (cesta, vtičnice, voda). Vse lepo vam želim in gotovo ste naaaajboljši starši ;)
|