|
RE: Neverjetno,kajne 3.12.2008 13:35:38
|
|
|
|
mojcaziga
|
IZVIRNO SPOROČILO: Ankica IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga Vem, da nisem idealna in se take tudi ne delam, pripravljena sem se spremeniti, če bi partner kaj takega izrazil. Se pravi, vzroki so lahko tudi globlji, ampak to pa ni razlog za prevaro, če tega z ženo ni hotel predhodno razrešiti. Razumem, se strinjam, ampak mene zanima ravno kontra vidik: kaj če je hotel rešiti probleme, pa jih žena ni hotela ali videla iste, kot jih je videl on? In obratno, zakaj potem varajo ženske, če smo tako nagnjene k temu, da razrešujemo probleme, že ko nastanejo? Po moje se vse prevare meče v en koš, en je prasec (ona ali on, pač tisti, ki vara), drugi nedolžna žrtev. Ampak od vseh prevar jih je samo en del takih, ko eden pač ni mogel zadrževati svojih nagonov. Je precej takih, ki so se nehali imeti radi iz tega ali onega razloga in nadomestilo začeli iskati drugje. Ker vendarle večina ljudi išče intimen stik, ne zaradi seksa, ampak zaradi ljubezni, občutka pripadnosti. In je en del prevar, ki se zgodi, ker sta se partnerja preveč oddaljila, a se imata še vedno rada. Ti slednji imajo vse možnosti, da popravijo, kar je bilo pokvarjeno. Govorim iz izkušenj, ne svojih, ampak od kolegov, znancev, ki so se znašli v tej situaciji. Večina je kljub prevari še vedno skupaj. So srečnejši kot prej. In pri vseh, ki so še skupaj, ni šlo za hormone in brezbrižnost, šlo je za pomanjkanje časa eden za drugega, za izgubo stika. En čas je bilo hudo, zelo, za oba, za vsakega s svojega vidika, za prevaranega, ker je bil varan, izdan, zaradi laži. Za tistega, ki je varal, ker je prizadel ljubljeno osebo in ker ni lahkega načina, kako bi se za to odkupil. Pravzaprav se odkušpiti ne da. Lahko pa se tako izkušnjo vzame kot zelo težek poduk, kaj vse življenje prinese. In da sta vedno vsaj dve možnosti. Prevara ni opravičljiva, je pa lahko vsaj en delček razumljiva, če jo pogledamo s širšega aspekta, ne samo to dejanje, vse, kar je pripreljalo do nje. In načeloma sme za to, da vsaki napaki poiščeš tudi tiste dele, kjer si sam pripomogel, da je do te napake prišlo. Ali si dopustiš možnost, da to napako predelaš s partnerjem in greš dalje, postaviš partnerstvo v povsem nove okvire in se iz te izkušnje naučiš zelo veliko o sebi in partnerju. Ali pa ugotoviš, da z ene ali obeh strani ni več ljubezni, zaupanja,... Pa še nekaj o moškem (ne)pogovarjanju. Moja prijateljica dela kot družinska svetovalka. In rekla je naslednje: 99% parov, ki pride k njej, pride na pobudo ženkse. In na prvem sestanku pade ogromno besed s strani ženske o tem, kako so one popolne, perfektne, se trudijo, moški pa so leni, prasci, nočejo se pogovarjat, nočejo pomagat,... Na naslednjih sestankih se postopoma odkriva vse več nians in končni sklep je vedno isti: tudi moški se skušajo pogovarjat o svojih problemih kot ženske, le na drugačen način. In zakaj potem problemi? Ker očitno večina žensk zelo rada govori, zelo malo pa jih tudi posluša . Pogledat na svet skozi oči partnerja, tu je problem, največkrat. Pogovarjat se konstruktivno vsak dan spotoma pa se je zelo težko ob vseh obveznostih, hitenju, današnjemu življenjskemu stilu. Preprosto si preveč utrujen. In potem s epočai, počasi odmikaš. Nehote. In nekje mora počit, eni varajo, drugi živijo eden mimo drugega, tretji se kregajo, četrti se razidejo, peti pa nekje vsem pogruntajo, da tako ne gre naprej in se vsedejo, pomenijo, skušajo rešiti, če je za to še upanje in želja na obeh straneh. Ja, so takšni in drugačni moški, so pa tudi takšne in drugačne ženkse, varajo oboji. Ja, super napisano in se z vsem strinjam. Sama ne obsojam (mogoče tako izgleda) tistih, ki varajo. Vsak si svoje življenje sam oblikuje in ga tudi sam živi. Pravim samo, da bi izgubla zaupanje in spoštovanje v tako osebo, kar pa se zlepa ne da nazaj dobit, brez tega pa si nekako zveze ne predstavljam, intimne zveze, mislim. Tudi sama sem napisala, da ga ne bi kar zabrisala preko praga stanovanja, ker ga imam rada in imava skupaj otroka in je treba gledati tudi nanj. Sicer danes trditi kako bi se stavr pri meni iztekla je neumno, ker še nisem bila v taki situaciji, pametovat pa je prekleto lahko. Moram rečt, da sva s partnerjem v 16 letih dala skoz poleg dobrega tudi veliko slabega in marsikdaj to prevlada nad tistimi sladkimi malenkostmi. Pa vendar zase lahko trdim, da niti enkrat nisem pomislila na varanje. Vkolikor bi mi zadišala druga moška "družba" bi razmerje prej prekinila. Vsaj zaenkrat trdi tako tudi on, ker je tudi sam otrok družine, ki je dolga leta razpadala in na koncu tudi razpadla zaradi očetovega sedenja na dveh stolih. in pravi, da tega svojemu otroku ne privošči. Verjamem, da so pari, ki gredo preko tega. Konec koncev so stvari, ki so lahko še hujše od prevare (tepež, alkoholizem,...) pa pari preživijo in so še dalje srečni. Tudi pri meni doma je oče imel par afer, za katere je mama izvedela od drugih, kaj ji je sam povedal, če ga je sploh vprašala, ne vem. Ampak danes, na pragu pokoja, imata v redu življenje in skupaj uživata. Ampak do tega je treba prit in sama verjetno tega nisem sposobna, ker sem prevečkrat gledala mamo kako jo je grizlo, ko je oče kam šel. Zdaj vem kaj jo je skrbelo. In to je to, ne znam si predstavljati kako bi mu sploh lahko zaupala. Nase privezati pa ga je nesmiselno. Mah, saj pravim, filozofirati in pametovati je lahko, dokler nisi sam v taki situaciji, potem pa verjetno gredo po gobe vsi nasveti, ki smo jih prej na forumu klofali. lp, mojca
|
|
|