Anonimen
|
Z ozirom, da imam to srečo, da si lahko oba jezika iz topica prisvojim kot materna, definitivno lahko trdim, da je razumevanje smisla - predvsem srbskega jezika v očeh Slovencev - besed in besednih zvez v določenem situacijskem kontekstu za povprečnega Slovenca zelo težko. Nisem strokovnjak na tem področju, v tem primeru ne bi znal uporabiti pravih terminov, poskušal bom razložit neke osnovne razlike v komuniciranju v enem oz. drugem jeziku, ki neposredno ne izražajo izključno jezikovnih posebnosti, temveč odsevajo tudi kulturne posebnosti. Opazil sem, da je slovenski jezik dosti bolj formalen, sterilen, medtem ko srbski nima tako izrazite določene forme, nekako deluje dosti bolj svoboden, dosti bolj so prisotne besede in njim zveze, ki izražajo čustveno stanje. Od tod "pusa", "luče", "srećo", "dušo" na eni, kot tudi tiste sočne kletvice, ki so tako značilne za novodobni srbski film iz druge polovice 90-ih, ki je s stolov kinematografov metal večino Slovencev, na drugi strani. In ravno tukaj, ko smo že pri filmu, sem ugotovil, da Slovenec povprečno srbsko kletvico ne razume popolnoma pravilno. Od tod celo tiskanje slovarja kletvic za gledalce ob predvajanju filma "Lepa sela, lepo gore". Ali je šlo za film "Rane", nisem siguren... Kakorkoli, kakor je to značilno za kletvice je prav tako za tisto prvo kategorijo "pozitivnih" besed značilno nepravilno razumevanje. To kar Slovenčice razumejo kot pihanje na dušo je več ali manj ustaljeno komuniciranje med srbsko govorečimi ljudmi, ki med seboj čutijo določeno bližino. Pravzaprav niti ta bližina ni pogoj za uporabo itsih. Na splošno je jezik zelo povezan z oz. je refleksija kulture določenega naroda. Kulture v smislu komuniciranja, odnosov med ljudmi, posamezniki, spoloma itd. To sem opazil pri odnosu do lastnih otrok. Na žalost sem ugotovil, da je odnos ljudi do otrok v npr. Bosni, dosti bolj pristen, odkrit, direkten, kot pri Slovencih. Razlika je očitna. Tukaj vidim izjemno zaprtost ljudi v Sloveniji, nesposobnost prilagajanja otroški komunikaciji - od uporabe zgoraj omenjenih besed in besedni zvez kot tudi v sami gestikulaciji, dotikih (ki jih pri Slovencih skorajda ni), mimiki, kretnjah, gibih itd. Čisti formalizem, nobene svobode, temperamenta, sproščenosti, pačenja, šaljivih domislic... Ne mi zamerit, pusto in siromašno! In potem dečko pošlje "pusa" in "luče" pa se Slovenka že počuti razgaljeno. Še eno zgodbico kot del izkušnje, ki jo imam, v (ne)razumevanju drugačne kulture. Bil sem priča prepričanju Slovenca, ki je ples v kolu (kolo je igra, ples kjer se udeleženci držijo za roke v krogu) označil kot očiten dokaz o obstoju romantične zveze med dvema za roke se držečima plesalcema. Šlo je moškega in žensko. Debilizem ali enostavno nerazumevanje druge kulture- presodite sami.
< Sporočilo je popravil Bakfark -- 17.6.2008 10:19:31 >
|