Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Dashenka Predpogoj za ločene finance je to, da imata oba primerljive dohodke. Če ne, potem ta princip absolutno odpade. Ljudje smo različni, eni večji eni manjši individualisti, eni posestniški, drugi celo control freaki. Poznam primerke, ko imajo pari "skupen" račun, moški pa prosi svojo ženo, da mu gre dvignit 50 EUR na bankomat, ker po 40 letih skupnega življenja in skupnih financ, sploh ne zna dvignit denarja na bankomatu. V realnosti ločene finance zgledajo tako, da enkrat ali dvakrat mesečno preko klika plačam (navadno jaz, ker je mož za to prelen) vse položnice, mož mi potem nakaže polovico. In to je to. To je edino "deljenje" na pol. Ostale malenkosti, kot so kosila v gostilnah, nakupi igrač in oblačil za otroka, ipd. pa plača enkrat en, drugič drug, nikoli ne gledava, kdo je zadnjič kaj plačal, oba imava občutek, da plačujeva enakomerno. S preostankom pa vsak od naju razpolaga, kot mu paše. Mož ima svoje hobije in s tem povezane prioritete, jaz svoje. Še nikoli nisem imela "slabe vesti", ker sem "spičila" lastnih 200 EUR za čevlje, ali pa 400 EUR za torbico, tako kot ne pregrizem možu vsake "igračke", ki si jo privošči. Večje investicije, kot je bil nakup stanovanja in stanovanjska oprema sva delila 50:50, vendar pa je bil to skrbno načrtovan projekt desetletja. Glavna poanta ločenih financ je to, da tudi v skupnem življenju ohraniš neko avtonomijo. Sploh ne gre za nezaupanje partnerju, prej nasprotno, jaz mu popolnoma zaupam, da s svojim zaslužkom in prihranki dela odgovorno. Ne čutim nobene potrebe, da bi sodelovala in soodločala pri tem kakšne pancarje za koliko denarja si bo kupil, ali pa kakšne zimske gume za svoj avto, da ne govorim o njegovih hobijih in "igračkah". Ker ja, zame so to igračke. In s tem ne mislim nič slabega, mu jih iz vsega srca privoščim, vendar to v nobenem primeru ne more biti "skupni, družinski" projekt. Prav tako seveda velja obratno. Mogoče to res funkcionira le v primerih dobrih dohodkov ali pa drugače rečeno, ko potrebe niso večje od možnosti, ker nekateri nimajo nikoli dovolj. Verjamem pa, da se zadeve lahko zapletejo, če moraš iz dneva v dan gledat na vsak euro in delat kompomise glede želja in finančnih zmožnosti. To pa ne drži. Moja plača - bolniška je bila 400€, njegova 1300€ in nikoli ni bilo nobenega problema. Logično tudi na višino prejemka. Če nimam nimam, dal boš ti. Brez problema. Da bi pa takole delala, da mu nakažem v primeru, da je on sam plačal vse položnice (kar se ne zgodi), polovico zneska, mi je pa že škoda vse provizije ob prenakazilu. In mi je tole totalna bedarija. ž Kadar npr. moj plača 2/3 položnic, jaz pa 1/3, se stvar naslednji mesec obrne. Če pa tudi takrat nimam zadost, pa tudi ni nobenega problema. Sicer pa vsak po svoje. Samo da zalaufa, pa da ni očitkov.
|