Ne bi rekla da ga moti to kolikor zaslužim. Ma saj on zasluži samo kakšnih 100, včasih več EUR manj, je pa res to, da delam jaz ful manj ur kot on. Ja pa kaj naj? Saj sem zato hodila v šolo!
Po moje nima čist pošlihtano v glavi. Nekaj ga ful j... pa mi noče al ne upa povedat. Al ima pa drugo. Me ne zanima. Samo njegov problem je ta, da mi ne verjame, da sem zmožna it. Ne pozna te moje strani, ko mi poči živec. To bi znali povedat moji starši česa vse sem zmožna. On bo pa še videl. Pa bo potem verjel.

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Anonimna ko tole berem,berem svojo zgodbo. Iste zadeve in podobne se dogajajo in so se dogajale meni. Lahko bi napisala cel roman. Težko je kar izjaviti odidi, najbolje bi bilo zate in za otroka seveda, če se le da, če imaš kam, čimprej, ker bolje nebo nikoli.
Jas svojih težav še nisem rešila, seveda bi takoj odšla vendar ni tako enostavno. Še vstrajam, vendar iščem najboljšo rešitev izhod iz tega. Lahko je govoriti, če ne doživiš tega ne moreš razumeti in svetovati nekomu. Takšno je moje mnenje. Zato svojih težav ne pišem tle gor, ker se mi zdi, ko prebiram teme, da na koncu najbolj obsojajo žrtev dogodka, ker ni nič storila, vendar ni tako enostavno. Najlažje je svetovati spakiraj in pojdi, kakor, da bi bilo danes tko, da kar čez noč dobiš stanovanje (starši) če je razumevanje, kaj pa če ni????????