|
Anonimen -> naj še vztrajam? (17.7.2007 9:48:43)
|
Lep dan vsem!
Pisala sem že o svojih problemih in morda me bo kdo prepoznal, pa bom tokrat vseeno raje anonimna.
Prosim, svetujte mi, ali je za rešitev najinega zakona še kaj upanja?
Sva razmeroma mlada, otroka imava starega 15 mesecev. V zakon sva šla prehitro-priznam, čeprav je bila to ljubezen ki so nama jo vsi zavidali. Bil je res ''ta pravi''. Zaprosil me je po 1 mesecu poznavanja. Poročila sva se pol leta kasneje. Še se imava rada, samo en drugemu tega nekako ne znava pokazati, ker taka ljubezen ne umre samo čez noč.
Mislim,da se je začel drugače obnašati po rojstvu otroka. O.K. razumem, saj sem se tudi jaz spremenila, ker te otrok pač spremeni, spremeni se ti ves svet, samo sem pa jaz še vedno ista, kar se tiče mojih čustev in tega. On pa se je preveč spremenil, čeprav pravi, da je isti.
V prvi vrsti me moti njegova obsedenost s TV. Ta človek v zadnjih 5 letih NI NIKOLI ZASPAL v sobi kjer ni prej vsaj eno uro gledal TV! Vedno sva nekak imela v sobi TV, mene to prej ni motilo, saj sem jo tudi sama pogledala, sedaj pa si zaradi otroka in pa drugačnega načina življenja ne morem privoščiti, da bi jo zvečer ne vem kako dolgo gledala, ampak komaj čakam da grem počivat, ker se zaradi otroka vsaj 5x na noč zbudim. Imava v spalnici tudi TV, samo jaz tukaj zarad otroka,(ki še spi v isti sobi) ne dovolim da bi par ur delala in bi nam potem bliskalo v oči, pa spi itak ful slabo tak da bi ga glasnost zagotovo prebujala. Me pač moti. On pa NE MORE zaspati brez nje! Pravim mu, da je obseden, pa noče niti slišat. Nazadnje je spal z mano v postelji malo preden sem rodila ( po njegovih besedah do takrat ko me to ni motilo). In potem se vprašujem, če je z mano res kaj narobe? No, in tako gospod že ves ta čas ( skoraj 17 mesecev) spi lepo v dnevni sobi, kjer ima židan mir in pred mojim godrnanjem naj vgasne TV in pred otrokovim bujenjem. ( Pravi, da se potem ne bi naspal, ker se otrok ponoči pač še vedno prebuja). Ja in? Kaj bi bilo, če bi eno samo noč videl kako je meni že leto in pol? Pa tudi hodim v službo in to veliko odgovornejšo kot on, ampak njemu to nič ne pomeni. Gospod rabi mir. In tako lepo spiva narazen.
Drug večji problem je sex, ki ga pri nama sploh ni. Nazadnje se me je dotaknil enkrat pred božičem, pa še to za 10 minut, toliko da mu je prišlo pa adijo. Enostavno nima nobenega interesa. Preveč ga je ta otrok spremenil, preveč. Prej je visel na meni vsak dan obvezno, sedaj pa pol leta nič. Pa ga potem vprašam zakaj je tako, pa mi odgovori; ja, kaj ti pa to toliko pomeni? Ja haloooo? Potem bi šla med nune, se ne bi poročila. Večkrat mu pravim, da je najin zakon itak že razveljavljen, ker ne opravlja zakonskih dolžnosti. Smešno vendar obbenem tudi žalostno. Ne bi rekla, ko bi slabo zgledala, ali da sem se zapustila ali kaj podobnega. Morda še boljše zgledam kot prej. Marsikdo me je že hotel speljati. Ma sej me je sram povedat, koliko se mi posveča. Sem tudi že pomislila, da ima drugo, samo nima. Ne verjamem. In sedaj ko tako resno razmišljam o ločitvi, sem prepričana, da se me ne bo več dotaknil. Ne za teh NJEGOVIH 10 min in ne ko se njemu enkrat na pol leta dvigne! Pa sej nisem njegova lutka. Sam si je kriv.
Mislim, da pa vsi najini problemi izvirajo iz tega, ker se tip enostavno ne želi pogovarjati. Ko pridem zvečer do njega v dnevno ( seveda ko vse postorim in ko dete zaspi) mu rečem: ''Kaj če bi za 10 minut vgasnil TV in bi se midva malo pogovorila?'' Da bi pa njemu samemu kapnilo, da bi pa sedaj lahko daljinca izpustil, pa bi me vsaj objel, pa rekel kako lepo besedo,... ne potegne. No, in kaj mi odgovori? '' Reci kaj je''. Pa kr naprej buli v TV. '' Kaj te ta TV toliko moti? Saj se lahko pogovarjava zraven nje!'' Pol se pa kr razjezi pa reče:'' Pa ne mi zdej pred spanjem težit, pa kaj mi moreš vsak dan kvarit noč, ipd''. Vstrajno se izmika vsakršni komunikaciji. Enostavno nima nobenega interesa. Po moje. No in tako se skregava, in greva vsak k sebi. Jaz v sobo k otroku, on pa ves hapy nadaljuje večerni ritual.
Ta TV me ne bi motila, ko bi našel poleg še kaj časa zame. Ampak on je resnično obseden.Škoda da ni kje kakšnega zdravljenja.
Moti me, da vedno ko gre na wc poščije po pokrovu. Pa sem mu rekla naj dvigne pokrov če ne more pociljat al pa naj pobriše da se potem ne vsedem gor, pa mi zabrusi nazaj: ja saj tebi tudi kaj rečem, pa tega ne narediš zmeraj! O.K. sem se sprijaznila da je treba pač vsakič prej pobrisat, ampak kaj če na to naleti kdo od tujih ljudi, da kdo slučajno korakne k nam na wc ravno takrat? Kaj bi si mislili? Kakšna je to žena, da ima poscano školjko! Za skozlat. Tak kmetavzarski je vse bolj.
Pa non stop pljuva svoje iztrebke v lijak. Ko je otrok pokakan, ga imam navado odnest kr pod pipo in to v lijak, pa moram prej dobro pogledat, da mu ne posadim nogic v kak šmrkelj. Rečem mu, da če ne zarad mene, naj to sranje pobriše zarad otroka! Pa mi reče; '' Ja ti pa res ne razumeš ko je nekdo prehlajen in potem pljuva!'' Mislim za skozlat izjava. Saj sem tudi jaz 9 let ful kadila, pa vem kdaj je pljuvanje od čikov al pa od prehlada. Brez komentarja. In kaj mi je pol za naredit? Lepo šuti in prej pobriši pa je.
Zadnje pol leta je nemogoč. Toliko je med nama psihičnega nasilja, da je kr groza. Ne mine dan, da me s svojimi besedami ali z raznimi žaljivkami kot so **** ipt. ne bi spravil v jok. Hujšam maksimalno, tresem se že ko pomislim, da bom par ur z njim v isti bajti. Toliko se dere name vsak dan, da ko se mi kdaj na pol metra približa, otrok že steče k meni in me objame za noge in se začne histerično jokat in med tem gleda proti njemu. Enostavno se boji, da mi bo kaj naredil. To sklepa leto in pol star otrok. Žal mi je otroka, že zavoljo dojenja, ko se skušam kontrolirati in da ne bi cmerla in se živcirala, ampak enostavno ne zmorem. Potem se pa čudi, da otrok noče k njemu in pravi, da sem ga dobro naščuvala proti njemu! Večkrat sem že rekla, da bi bil čas, da otroka odstavim od prsi ( samo zaradi tega, ker prek mene dobiva vse to negativno), pa mi reče da gledam samo nase. Kot da ima od tega ''mleka'' kaj koristi. Ima. To da ima mamico, da čuti mojo bližino, samo kaj ko s tem posrka tudi vse to slabo.
Prekipeva mi, resnično. Ne zdržim več tega njegovega obnašanja. In ko me tako zmerja, mu tudi jaz kako spustim nazaj, nisem tiho, ampak jaz vem da tako ne bova nič dosegla. A kako naj kaj doseževa, ko pa se ni pripravljen pogovarjat?!
Pa bo sedaj kdo vprašal, zakaj me pa zmerja, da si verjetno kaj tudi zaslužim... Ja, zagovarjate zgoraj našteto, potem si res zaslužim.
Nimam besed, res. Pa mu potem včasih rečem: ''veš to se bo moralo nekak spremenit. Jaz ne morem več tako''. Pa mi reče; ''Ja pol pa kr pojdi do odvetnika'' kao se greva pa ločit. Da to je itak moj namen. Sploh mi noče prisluhnit. Pa mi pol sere da me ima rad. Pa kaj se to tk obnaša?
Pa ful je ljubosumen. Od kar sva skupaj me je že trikrat obtožil da se po domače povedano ****m. Kr nekoga najde, pa se spomne nek scenarij in to bi mogla jaz kao potrdit. Res da imam veliko kolegov in da dobro zgledajo in vse o.k., samo jaz jih ne gledam tako. Mislim pa, kaj bi se nekomu dokazovala. Moja vest je čista. Sedaj je njegova najnovejša teorija ta, da jaz to itak že dolgo načrtujem (ločitev), in da imam vse lepo preštudirano in da... citiram:'' Ja, kdo bi pa to vedel kje imaš koga'' To mi je zabrusil včeraj za dobro jutro. Kot eni kurbi, ki se ne spomne za 1 uro nazaj kdo jo je nategnil! In to reče ON meni, ki se me dotakne enkrat na pol leta?! Ko imam vse razloge da bi si našla nekoga, pa mi tudi na kraj pameti ne pride kaj podobnega, pa me potem še kr nečesa obtožuje? Pa povejte no, kak je to človek? Al kaj bi se mu reklo?
Je tukaj sploh še vredno truda? Jaz pravim tako; da si mora on v svoji glavi marsikaj poštimat, saj kaže s temi ljubosumnimi izjavami in podobnim samo neko svojo zakompleksanost.
Pa potem razmišljam kaj mi je tega sploh treba? Da bi se nekdo brez razloga dan za dnem drl name? Pa je treba otroku to gledat?
Samo me je strah, da mi ne bi potem vzel otroka. Ker je trenutno edini razlog, da imam zaradi česa živet in it dalje. Bi že imela kam it in tudi plačo imam visoko. Nič nama ne bi manjkalo.
Težko je to. Večkrat mu pridem, pa mu rečem: Rada te imam, zakaj mi ne dovoliš da ti to pokažem? Dajva se pogovarjat, bova že našla kakšno rešitev,... Njegov odgovor: Pusti me pri miru....pusti me pri miru, spat grem.... s tabo se ne da pogovarjat, samo težiš. Ja seveda težim, ko bi pa rada da se enkrat že spremeniš! Da spremeniš to svoje glupo primitivno obnašanje! Da ne ščiješ po tem kurčevem pokrovu od školjke in da ni lijak ves zelen od tvojih izplunkov! Če je to teženje potem si lahko vzamem samo še štrik.
No coment
P.S. To, kar sem vam napisala je morda le 30% vsega deleža te najine kalvarije.
|
|
|
|