|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Depresija in otrok
22.4.2007 16:56:37   
Anonimen
Tudi sama imam veliko izkušenj z depresijo in z napadi panike. S to boleznijo se borim že od 19. leta (letos jih bom imela 31). Naj najprej povem, da je depresija ozdravljiva bolezen, česar pa sama dolga leta nisem verjela, saj sem svoje stanje prvih par let uspešno skrivala pred vsemi, tudi pred najbližjimi, kar se je izkazalo za veliko napako, saj sem v vseh teh letih notranjega trpljenja in bitk sama s sabo svoje strahove še potencirala, namesto da bi jih spravila ven s sebe in jih videla črno na belem (povsem v drugačni, realni luči). Torej, po par letih tihega trpljenja sem se odločila za obisk psihiatra, ki mi je dal antidepresive Zoloft, po katerih se mi je odprl povsem nov pogled na svet. Čeprav sem bila sama vedno proti jemanju tablet, pa sem prav s pomočjo antidepresivov (ne povzročajo odvisnosti) dobila pravo podobo o svojem življenju, o tem, kdo sem in kje sem, kaj moram na sebi spremeniti, kam želim priti...

Pri 27 letih sem zanosila in rodila povsem zdravo deklico, kljub temu, da sem prva dva meseca nosečnosti še jemala antidepresive (imam zelo neredne cikluse, pa nisem takoj ugotovila, da sem noseča). Moja punčka je danes, pri dveh letih in pol popolnoma normalen, razigran in zelo bister otrok in se bom trudila, da se bo v tej smeri nadaljevalo. Prav tako načrtujeva vsaj še enega otroka, neglede na mojo bolezen.

Kar hočem povedati je, da je depresija bolezen, ki jo moraš zdraviti, z zdravili ali brez. Bolj kot boš negativne občutke potiskala vase, bolj globoko se bodo zarili v tvojo dušo in težje se jih boš znebila. Negativni občutki so kot nekakšen alarm, da tvoja duša trpi in potrebuje tvojo pomoč (tako, kot če preveč zategneš pas na hlačah, in te boli, dokler ne popustiš). Zato so trenutki, ko si na tleh, idealna priložnost, da se poglobiš vase in se raziskuješ. Probaj si čimveč stvari napisat, čimveč se pogovarjaj z ljudmi, deli svoje občutke...

Jaz med nosečnostjo nisem jemala zdravil, presenetljivo pa tudi nisem imela hujših problemov z depresijo (malo mi je nagajala luna, pa vreme... običajne nosečniške težave). Sem pa dva meseca po porodu ponovno začela jemat zdravila, ker sem čutila, da popuščam in sem morala ostati "zdrava" zaradi otroka.

Torej, kar pogumno naprej, saj če imaš podporo moža, te bo že nadomestil, dokler se ne pobereš. Pa tudi dejstvo, da si mati in da si odgovorna za svoje otroke (sploh pa če si jih želiš), te bo vodilo v neko čisto novo smer v življenju. Vsekakor pa ti svetujem obisk pri psihiatru, ki bo ugotovil, kako resno je tvoje stanje in ti pomagal z nasveti za naprej.

Lep pozdrav

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 26
   RE: Depresija in otrok
22.4.2007 18:35:25   
Anonimen
Hvala vam vsem. V spodbudo mi je, da nisem edina, ki se bojuje z depresijo, da jo lahko premagam. in da to ni ovira pri ustvarjanju družine. Vem pa, da me ogromno dela še čaka.


(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 27
   RE: Depresija in otrok
22.4.2007 19:42:59   
girly
ojla!

najprej o tvoji dilemi o tem, da bi depresijo imel tudi otrok. nekatere punce so napisale, da so psihične bolezni dedne, kar pa ne drži v celoti. obstaja t.i. dedno nagnjenje, kar pomeni, da ima človek sicer lahko gen za določeno psihično motnjo, vendar pa je od številnih dejavnikov odvisno ali se bo ta motnja pri posamezniku razvila ali ne. Tako je to odvisno od okolja v katerem posameznik raste, od stresnih dogodkov, ki jih nekdo doživi, od njegove občutljivosti na vse te dogodke, itd. Tako, da ne moremo kar posplošeno reči, da če ima pa mama depresijo, jo bo pa imel tudi otrok.

Sicer pa je glede depresije takole. Glede na to, da se pri tebi epizode depresije ponavljajo, veš, da gre verjetno za kronično obliko, da mogoče ne boš nikoli popolnoma "zdrava", kar pa ne pomeni, da ne moreš živeti "normalnega" in polnega življenja. Danes poznamo veliko zdravil, s katerimi uspešno obvladujemo to motnjo, poleg tega pa tudi številne terapevtske in psihoterapevtke metode, od dolgotrajnih analitičnih, do kognitivno vedenjskih pristopov, ki so pri depresiji še posebej uspešni.

Glede na vse napisano, ne vidim razloga, zakaj bi se zaradi svoje motnje morala odpovedati otroku, če obiskuješ psihiatra/psihologa ali psihoterapevta, če imate tvojo motnjo pod kontrolo. Seveda je dobro, da se o tem posvetuješ tudi s specialistom, ki te dobro pozna, pozna potek tvoje motnje in ve, kako je z zdravili.

Naj te na koncu še potolažim, da se večini depresivnih žensk, depresija med samo nosečnostjo izboljša, potrebujejo manjšo dozo zdravil, tako da kar pogumno!

Pogovorita se s tvojim dragim, stopi do specialista, ki te obravnava in pogumno v boj za vajino pikico, če si jo želita!

Srečno!

girly

_____________________________

Kris je najin sonček :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 28
   RE: Depresija in otrok
22.4.2007 20:00:27   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Sem pa dva meseca po porodu ponovno začela jemat zdravila, ker sem čutila, da popuščam in sem morala ostati "zdrava" zaradi otroka.






Ko bi le moja mama tako razmišljala.Žal pa nikoli ni hotela priznati,da je bolna.Večkrat je bila v psihiatrični bolnici,kjer je dobila antidepresive, stanje se je izboljšalo...vendar,takoj ko je prišla iz bolnice, je bilo spet enako.Tablete je nehala jemat,kao-saj zdaj sem pa v redu.In tako je bilo vsakič slabše.user posted image Najhuje,da je pred nami,otroci to vsa družina skrivala.Jaz sem delala samomor že z 11-imi leti, celo pubertetniško obdobje sem bila depresivna, pa mi ni bilo jasno zakaj.Nihče mi ni povedal kako in kaj.Tako sem se zatekala k pijači, mamilom kot zelo mlado dekle.Ko sem zanosila,sem se odločila,da tako ne gre več.Opustila sem vsa opojna sredstva,vendar mi je ostalo še veliko stvari,ki niso bile nikoli predelane.Pot, ki sem jo prehodila, je bila težka, še vedno se borim na nekaterih področjih...najbolj me jezi, ker bi bilo vse skupaj lahko lažje.Če bi se mama preprosto zdravila, bi bilo čisto drugače.Živeti z njo je bil pravi pekel,tega res nikomur ne privoščim.
Je pa v naši družini to dedno, že babica je imela depresijo, mama torej tudi,jaz tudi -nekaj časa.Je pa tudi ozdravljiva, kakor vidim..samo človek se mora zelo zazreti vase, trdo delati na sebi.Ali pa preprosto jemati antidepresive, da sam s seboj lažje živi, pa tudi drugi okoli njega.

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 29
   RE: Depresija in otrok
22.4.2007 21:53:42   
Anonimen
Ne se razburjat bejbe.user posted image
Vse se da lepo pomenit in pozdravit.
Tisti, ki dejansko nekoga pozna, ki boleha za duševno boleznijo (ponavadi, če je to kakšen bližnji), sigurno pozna bolje potek in vzroke ter zdravljenje kot nekdo, ki samo posluša na predavanjih in bere raznorazne članke. Mene je presunlo prvi moment, ko je bil moj oče hospitaliziran na EKI, ko mi je zdravnica ponosno v tolažbo rekla, veste, na postelji, kjer bo ležal vaš oče, je ravno včeraj še bil tu Nace Junkar. Ja, ga poznate, to je ta, ko je komaj zdaj priznal javnosti, zakaj se je umaknil iz sveta slave. Od tega je že eno leto, no mogoče je bil medtem še kakšenkrat tam.Upam, da ne!

Skratka, bolezen se da pozdravit, samo pogum moraš prvo imet, da SAM SEBI priznaš, da si bolan oz. s teboj nekaj ne štima. In če imaš nekoga ob sebi, ki ti bo sigurno stal ob strani, toliko boljše. Jaz osebno sem sama nase ponosna, da sem očetu pomagala v tej situaciji. Zamenjala službo kot prvo, da se nisem vozila 1 uro na pot. Vsako minuto sem skoristila , da oče ni bil sam. Počas me je bil že sit.user posted image  Na današnji dan pa lahko rečem, da je moj oče vesel, energičen...tak kot je bil pred boleznijo. In so trenutki, ko ga vidim, da nekaj malega je pa še v njemu, ki kaže da bo bruhnilo. In ne, ne pustim ga takega. Ravno prejšnji teden sem ga naterala, da si je šel kupit nov bicikel in lepo kolesari. Zdravnica sama mi je rekla (psihiatrinja): poskusite poiskati del njega, da ga preusmerite na nekaj, kar ga veseli, da ne bo odvisen od tablet , ampak od stvari, ki ga veseli. Evo, ate ima novo kolo in kolesari na polno. Čeprav so tudi trenutki, ko mora vzeti kakšen tablet za živce. Sam da ni antidepresiv.user posted image user posted image user posted image  Brez teh pa sigurno bolezen nebi bila premagana!
Anonimna, prvi korak si naredila, da si sama sebi priznala, zdaj pa je čas, da se s pratnerjem lepo pogovorita in gresta skupaj v ta boj, boj zahrbtne bolezni modernega časa.

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 30
   RE: Depresija in otrok
22.4.2007 23:13:08   
Anonimen
Sicer pa je glede depresije takole. Glede na to, da se pri tebi epizode depresije ponavljajo, veš, da gre verjetno za kronično obliko, da mogoče ne boš nikoli popolnoma "zdrava", kar pa ne pomeni, da ne moreš živeti "normalnega" in polnega življenja. Danes poznamo veliko zdravil, s katerimi uspešno obvladujemo to motnjo, poleg tega pa tudi številne terapevtske in psihoterapevtke metode, od dolgotrajnih analitičnih, do kognitivno vedenjskih pristopov, ki so pri depresiji še posebej uspešni.


Kronično je takrat, ko se pozdravi, čez čas pa spet butne ven bolezen. Toliko o tem, v kateri stroki si! Pa brez zamere! In depresija ni kronična.

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 31
   RE: Depresija in otrok
22.4.2007 23:23:32   
Anonimen
Naj te na koncu še potolažim, da se večini depresivnih žensk, depresija med samo nosečnostjo izboljša, potrebujejo manjšo dozo zdravil, tako da kar pogumno!


Traparija! To nikoli ni bilo dokazano, večina jih je padala na koncu v poporodno depresijo.
In zapomni si! Ko je človek v depresiji, še pomisli ne na to, da bi seksal,kaj šele da bi zavestno delal otroka. Spolna sla med časom zdravljenja močno močno upade. Mojemu očetu še vstal ni, kaj šele, da bi seksal.
Ženske pa še pomislijo ne na to, da bi seksale in delale zavestno otroka.
Depresiven človek misli samo nase in na težave, ki jih ima. Tablete začnejo delovati po 3 tednih. Ko preteče nekaj časa, človek sam pride do zaključka, da je treba narediti temu konec in je treba nehati jemati tablete in se normalno vključiti v okolico, kjer je bil že prej. Treba je priti iz svojega sveta!Če pa seveda th ni bila pravilna, je psihiater tisti, ki bo ukrepal dalje. Glede tega, ko ene pišete, da nekateri jemljejo th že 20 let, lahko rečem samo to, da v tem primeru svojci za svojega bližnjega niso naredili nič!!!Razen če okoliščine pač tega niso  dopuščale.

In o tem bi lahko pisala na dolgo in na široko in vam solila pamet, vendar ne bom.Nimam časa za take prepire.user posted image

(odgovor članu girly)
  Neposredna povezava do sporočila: 32
   RE: Depresija in otrok
23.4.2007 0:34:42   
Anonimen
Kronična depresija pa je takrat, ko se telo ne odzove na nobeno antidepresivno zdravilo.

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 33
   RE: Depresija in otrok
23.4.2007 9:36:02   
Anonimen
Pozdravljene,

Nati, se strinjam s tabo, rada pa bi le dodala nekaj k tvojemu komentarju, da se stanje med nosečnostjo izboljša. Vsaj pri meni se je res, saj 10 mesecev nisem potrebovala antidepresivov, torej celo nosečnost in še nekaj časa po porodu. Jaz sem se pač zavestno odločila, da po dveh mesecih prekinem z dojenjem in začnem jemat zdravila, ker sem začela opažati določene znake in glede na izkušnje iz preteklosti nisem čakala, da se razvije v kaj hujšega.

Za vse, ki se bojite, da bi se depresija pojavila tudi med nosečnostjo, pa bi napisala samo, da obstajajo določeni antidepresivi, ki jih lahko jemljete med nosečnostjo in tudi med dojenjem (besede dr. Marušiča). Če je situacija tako resna, da je to potrebno, seveda.

Pa še to, depresija kot bolezen ni poporodna depresija. Poporodna depresija se pojavlja tudi pri ženskah, ki drugače nimajo depresije.

Pa bom kar zaključila, da ne bom preveč pametna, saj imam izkušnje z depresijo kot bolnik in ne kot strokovnjak, tako da pravih izrazov ne poznam, rada bi samo skozi moje izkušnje pomagala še komu. Tako da če kdo potrebuje še kakšen nasvet, mnenje in podobno, mu lahko pišem na zasebno.

Lep pozdrav,

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 34
   RE: Depresija in otrok
23.4.2007 10:09:15   
Putka
Nekako velja, da po 3 depresivnih epizodah velja bolnik za kroničnega. Ker se običajno epizode pojavljajo doživljenjsko. Če si zdravljen enkrat, dvakrat in oboje uspešno, ni nikjer napisano, da boš bolehal za depresijo do konca življenja.

Za sam vzrok depresije so številni vzroki, zunanji (zdravila, družinski problemi,..) in notranji (hormonsko neravnovesje, druge bolezni). Ponavadi kombinirano. Za uspešno zdravljenje je poleg antidepresivov potrebno rešiti tudi vzrok. In če je vzrok npr. partner alkoholik, ki po 20-ih letih še vedno pije, verjamem, da se v takem okolju ne da pozdraviti.

Tako da jaz verjamem, da se lahko marsikomu depresija med nosečnostjo izboljša, saj znamo mamice povedati, da nas v določenih mesecih nosečnosti kar razganja od pozitivne energije in volje. Pa tudi zanositi se da, čeprav nimaš volje do seksauser posted image

Zgornja zgodba anonimne je prav tragična. Starši bi morali svojim otrokom razložiti, da so bolni in kakšna bolezen to je (seveda letom primerno). Ravno zato se potem razpravlja o "dednosti" duševnih bolezni. Jaz sem od malega vedela za težave očeta, obiskovali smo ga v bolnici in nikoli stigmatizirali duševno bolezen. K sreči se tudi v Sloveniji situacija precej izboljšuje.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 35
   RE: Depresija in otrok
23.4.2007 11:19:51   
girly
nati, depresija se pojavlja v epizodah!!! enkrat gor, drugič dol. to sem imela v mislih.

seveda, nekateri posamezniki se popolnoma pozdravijo, nekateri pa se s to motnjo borijo celo življenje!

ne mi pameti solit, neki pa vem o tem ;)

_____________________________

Kris je najin sonček :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 36
   RE: Depresija in otrok
23.4.2007 11:28:12   
girly

Traparija! To nikoli ni bilo dokazano, večina jih je padala na koncu v poporodno depresijo.
In zapomni si! Ko je človek v depresiji, še pomisli ne na to, da bi seksal,kaj šele da bi zavestno delal otroka. Spolna sla med časom zdravljenja močno močno upade. Mojemu očetu še vstal ni, kaj šele, da bi seksal.
Ženske pa še pomislijo ne na to, da bi seksale in delale zavestno otroka.
Depresiven človek misli samo nase in na težave, ki jih ima. Tablete začnejo delovati po 3 tednih. Ko preteče nekaj časa, človek sam pride do zaključka, da je treba narediti temu konec in je treba nehati jemati tablete in se normalno vključiti v okolico, kjer je bil že prej. Treba je priti iz svojega sveta!Če pa seveda th ni bila pravilna, je psihiater tisti, ki bo ukrepal dalje. Glede tega, ko ene pišete, da nekateri jemljejo th že 20 let, lahko rečem samo to, da v tem primeru svojci za svojega bližnjega niso naredili nič!!!Razen če okoliščine pač tega niso  dopuščale.


govorila sem o stanju med nosečnostjo! seveda, se veliko ženskam po porodu stanje spet poslabša, ampak to je po porodu. in ja, to je bilo dokazano nati ;)

kar se tiče seksa in misli na otroka: odvisno je od spola osebe z depresijo in seveda o globine. ljudje z blažjo obliko lahko seksajo, mislijo na otroke, itd. poleg tega pa se je to nanašalo na osebo, ki se zdravi, kar pomeni, da so verjetno simptomi vsaj deloma, če ne v celoti pod kontrolo! jaz sem se naslanjala na konkreten primer, anonimnega in ne na splošno....

sicer pa, se strinjam s tabo putka! kot sem že sama povedala, vzrokov je več

pa lep dan!

girly

_____________________________

Kris je najin sonček :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 37
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 [2]
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]
Pojdi na:





Kako prepoznati vgnezditveno krvavitev?
Kako lahko prepoznamo vgnezditveno krvavitev in kako se loči od menstruacije?
Ultrazvočni pregled pri plodu s povečano n...
Pri ultrazvočnem pregledu v 18. do 23. tednu nosečnosti z natančno, usmerjeno preiskavo poskušamo odkriti, do katere mer...




Za doječe matere.
пеперутка16

Malo čudno vprašanje, ampak me zanima, ali so doječe mamice poskusile svoje mleko?