 |
RE: Za PINKYCO in KNIČI, pa tudi vse ostale d...
4.1.2007 14:23:21
|
|
|
|
Pupa*
|
Draga moja PINKYCA!!! 
Evo mene kooooončnooo  Verjetno si že čisto obupala nad mano. To, da sem prišla za računalnik in dejansko začela pisat, je že podvig meseca. Vsak dan mislim nate in vsako jutro si obljubim, da se ti bom danes pa sigurno oglasila, pa je potem vsakega dne konec in spet vse prestavim na naslednji dan. Upam, da vsaj telepatija še kaj deluje, da moje misli nekako pripotujejo do tebe in ti sporočajo, da sem še vedno tukaj.
No, iz tega si verjetno že razbrala, da se ne počutim najboljše. Pa bom začela kar pri pregledu, tam kjer sva nazadnje končali. Joj, kje je že to  Upam, da se še spomnim vsega, kot je treba. Torej, šla sem na pregled, moja G. je bila vsa vesela zaradi dejstva, da sem zanosila... takoj je rekla, če se ne počutim dobro, da sem zelo bleda... potem sva šli na UZ, ki je v drugi ordinaciji in ko sva že bili noter, rečem, če gre lahko mož zraven... in na moje presenečenje ona odgovori ja, seveda, ga grem kar poklicat in se je še pohecala, da ne bo napačnega povabila noter.  Sama sreča, da je bil zraven, ker sem bila jaz popolnoma v transu in pol stvari, ki jih je G. razlagala, sploh nisem slišala... mi je potem naredil obnovo, ko sva šla domov... Občutki pa res nepopisni in enkratni, še posebej to, da je bil lahko z mano in sva to čudovito izkušnjo lahko doživela skupaj... No, zdaj pa bistvo... dojenček je imel lepo lego, srček mu je razbijal 100/h, res ful... ful lepo je bilo to videt, jaz sem samo govorila o, hudo... potem je pa pokazala, da imam nad posteljico takšen pas krvi in da naj bi v prihodnjih tednih šla ven, ko se bo posteljica razširila čez maternico, da jo bo nekako zrinila in da se ne bom ustrašila... no, te krvi do danes še ni, niti kapljice ves ta čas... tako da se zdaj že sprašujem, kaj pa zdaj, ko ne gre ven... potem je pa rekla, da tudi glede na to, da imam majhno pregrado v maternici, katere nisva dali odstranit in zaradi tega pasu krvi, je možnost grozečega splava, zato moram kar takoj v bolniško in počivat... čez tri tedne pa naslednji pregled, ko mi bo ponovno naredila UZ in bo lahko povedala kaj več...
Tako sem sedaj že dobra dva tedna na bolniški, pregled pa imam 10. januarja. In ti povem, da sem zelo hvaležna za tole bolniško, ker ne vem, kako bi lahko sicer hodila v službo... slabo mi je praktično ves čas, tudi ponoči, ko se zbudim in grem na wc, mi je slabo... nič mi ne paše jest, razen sadja, jogurtov, pa za zajtrk obvezno margarina in marmelada na kosu kruha... kuhana hrana se mi upira, tako da od kosila težko kaj spravim vase... ne delam res nič, spim do enajstih, potem se prestavim v dnevno sobo, kjer imam drugo svojo rezidenco in počivam in gledam tv... to je vse in kljub vsemu mi dan mine zelo hitro... sploh ne vem kako in kdaj. Slabost me je res čist dotolkla, nimam energije, pa še zelo nizek pritisk imam in potem ni čudno, da sem takšna kot sem.
No, ampak dovolj jamranja, ker ni bil to moj namen... samo na žalost je trenutno takšno stanje... sicer mi je čist v redu, v bistu sem kot v hotelu, moj dragi je enkraten, naredi vse, tako da mi ni treba skrbeti za nič... verjetno se bom prvič v življenju konkretno naspala in spočila...
Aja, še kako sva povedala doma. Sva se kar na hitro odločila, da je najboljše, da poveva kar takoj, glede na to, da bom v bolniški. Tako da sva šla po pregledu takoj do mojih, sicer samo za pol urce, ker je bilo že pozno, ampak je bilo veselje res na višku... mami se je kar tresla od veselja, mal jokala, mal smejala, naju objemala... zgodba se je potem enako ponovila pri njegovih čez nekaj dni, ker sva rekla, da ne bova to sporočala po telefonu (ker živimo bolj narazen in se ne vidimo tok pogosto), za vikend smo imeli pa že tako v načrtu, da se dobimo... in sva povedala takrat in od svaka takoj dobila prvo dudo... je imel pripravljeno že nekaj časa in čakal na pravi trenutek...
V službi sem pa tudi povedala takoj naslednji dan, ko sem šla uredit še najnujnejše stvari za par ur in razložila stvari, ki jih ne moreš urejat po telefonu... na moje presenečenje so bili res vsi po vrsti, katerim sem povedala, zelo, zelo veseli, vključno z mojo šefinjo, ki me je presenetila najbolj... celo rekla mi je, da naj me ne briga zdaj služba, da moram mislit nase...
No, mislim, da sem zdaj v grobem zajela vse, kar se je dogajalo v tem času. Zdaj pa najbolj pomembno vprašanje: KAKO SI TI??? Še tri dni, pa imaš že pregled, dva dni za tabo pa že spet jaz.
Revijo Nosečnost sem tudi jaz kupila, že zelo na začetku. Pa ti moram povedat, da sem takrat malo prelistala in nekaj malega prebrala, potem pa konec. Pa tok rada bi brala tudi druge stvari, pa nimam volje. V glavi imam ful idej, do izvedbe pa nikakor ne pride. Upam, da bo kmalu boljše, da me ne bo tale slabost spremljala celo nosečnost.
Jaz sem si pa želela na nuhalno h dr. Antonič Babnik in je tisti teden, ko bi mogla jaz na pregled, ona na dopustu in so me potem naročili k dr. Reševi. Za njo pa nimam pojma kakšna je, vseeno pa upam, da bo v redu.
Tako, začelo se je pravljično leto 2007 in želim tebi, tvojemu dragemu in vajini bebici res vse lepo in dobro, naj bo pričakovanje sladko in veselo, da pride k vama v naročje zdrava in srečna štručka!
Upam, da vsaj ti kaj čekiraš tale forum, jaz nimam pojma kaj se sicer dogaja, sem pa zelo, zelo vesela, da sem se ti danes oglasila. Upam, da pride tole do tebe in da se potem tudi ti kaj oglasiš. V ponedeljek pa držim pesti, pa pa! 
|
|
|
|
Natisni
