solatja
|
tudi jaz sem rodila v Postojni in nisem imela dojenčka ob sebi. najprej sem še razmišljala, da bi ga imela, potem pa sem se odločila, da rajši ne. a mi je bilo lahko? ne. a imam občutek, da sem ravnala prav, da jo zvečer odpeljali? absolutno. tam so sestre, ki so usposobljene za to, da ponoči poskrbijo za mojega otroka. moja dolžnost pa je, da poskrbim sama zase, da bom lahko najbolj, kar lahko, na razpolago svojemu otroku, na srečo zaradi te porodnišnice samo čez dan. in če se (iz različnih razlogov) nisem počutila ali želela, da bi še ponoči (od 23.h do 5.h zjutraj) poskrbela za svojo novorojenko, je glede na zgornje poste z mano nekaj narobe in bi bilo celo boljše, da ne bi imela otrok vsak po svoje, drage moje. in to še ne pomeni, da je katerakoli mama zaradi tega, ker do v porodnišnici tiste uboge tri noči otroka za nekaj ur stran od sebe, slaba mama. so pa take teme prav fajn, da nosečkam fajn nabijete občutke krivde za tiste težke (pa tudi čudovite) dni po porodu. res, da le ne bi kdo kaj pogledal na novopečeno mamo in njeno počutje, ki je zaradi hormonov že tako hiperobčutljivo!! namesto, da bi mamam polagale na srce, da lahko za otroka tako doma kot v porodnišnici poskrbi še kdo drug (sestre, partner, babice), da se mati čim hitreje postavi na svoje noge (tako fizično kot psihično!), jim je treba še oteževat že tako težko obdobje. seveda govorim v mejah normale, ki pa je ob raznih poporodnih spremembah v telesih izredno raztegljiv pojem.
_____________________________
na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?" starši: "vse!" predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"
|