Anonimen
|
A bi ve živele s partnerjem, ki ne zna ceniti vašega dela? Ki vidi samo svojega, samo svojo službo, svoje opravke, obveznosti (ki jih je ravno toliko kot mojih, samo časovno in organizacijsko si jih ne zna razporediti) oz. še manj, če računam, da breme otroka v veliki večini pade name. Ki je nekako, se mi zdi, zavisten, ker imate nestresno službo, ker lahko popoldne, ko pridete domov, v miru skuhate, pojeste, se pogovarjate z otrokom, pogledate TV, greste na igrišče, z otrokom k prijateljici, itd... On pa mora takoj po službi recimo opraviti telefonski pogovor (to je opravek) ali stopiti do kakšnega sorodnika za pol ure. Ali na pošto plačati položnice. No, drugih opravkov se pa že ne spomnim. Aja, košnja trave, kadar pač raste. In ali bi bile zmožne poslušati tovrstno vsakodnevno najedanje ? Da se razumemo, ko ima izpad, ga ima, je sploh neumno, da ga poslušam, še manj odgovarjam, ampak čez pol ure je pa že drug človek. Normalen. No, normalen pogojno, ker res ne vem, koliko je vse skupaj tole normalno. Kaj pravite? Vem, da bi morale slišati tudi drugo plat, samo verjemite, da bi vas po petih minutah filozofiranja začela glava boleti.
|
Natisni
Moj je sicer te izpade zreduciral na minimum, pa še takrat mi gre na jetra, ledvice in živce. 
Vem kak vre v človeku, ko posluša kak je nekdo bogi, kako gužvo so imeli v službi...bla, bla, bla. Jaz ponavadi takrat povem, da meni pa je čist vse na izi in da ne vem kaj je delo, obremenitev...In velikokrat sva se zaradi tega tudi spičila. No, zdaj je že veliko boljše, čeprav še kdaj pokne. 
). 
. In ženska se je totalno navadila takega načina hmm.. komuniciranja, če lahko se temu tako sploh reče. Ne samo, da nosi domov šiht...to je bilo samo začetek, zdaj svoje lovke širi tudi na vsa ostala področja. 
