taška30
|
Anonimna, tudi jaz se pridružujem mnenju ostalih. Tudi pod razno nisi slaba mama, si le normalna ženska, ki je tako kot ostale, bila vržena v vodo in zdaj moraš plavat. Če je dojenček zahteven, je plavanje še toliko težje.
To, da komaj čakaš, da pride mož domov, se meni ne zdi čisto nič posebnega. Jaz ti po pravici povem, da ne samo, da sem komaj čakala, da pride, ampak sem mu bila marsikatero (eno obdobje celo vsako) jutro hudo 'fouš', ker se je lepo oblekel, opedenal, nadišavil in šel v službo, med odrasle ljudi, brez poslušanja otroškega joka, 8 ur odklopa, jaz pa sem ostala doma z neopranimi zobmi, lasmi, z tamalo priklopljeno name skoraj ves čas, fouš sem mu bila za takšne malenkosti, da gre lahko na WC kadar hoče in za kolikor časa hoče, da lahko v službi v miru spije kavo...brezveze še naštevat, saj razumeš kaj hočem povedat.
Hudega veselja prvih par mesecev tudi jaz nisem občutila. Daleč od tega.
Ampak...mine! Jaz sem si dan za dnem ponavljala: saj bo bolje. Z vsakim dnem, z vsakim tednom bo bolje.
Moram pa priznat, da so prav ti občutki glavni razlog, zakaj se (še) ne morem odločit za drugega. Že sama misel, da bi bila spet celo doooolgo leto doma sama z jokajočim dojenčkom, me ubija.
Včasih me popade slaba vest, ko berem, da si nekatere želijo 3 leta porodniške. Jaz sem pa z vsakim vlaknom telesa komaj čakala, da grem že enkrat nazaj v službo. Taka pač sem, odkrito priznam.
Malo sem se razpisala,  , sem čist noter padla.
Ja, kmalu bo 100% bolje, boš videla. LP, taška
|
Natisni
, ki je stara 2 meseca. Zelo malo spi in zelo veliko joče. Tistega veselja z dojnčkom kot ga opisujejo nekatere mamice ne poznam. Komaj čakam, da pride mož iz službe ali da jo tašča vzame za kakšno uro, da si malo oddahnem. 
? Kje so navodila za uporabo? Kaj sem storila narobe, da je moj otrok bolj živ, nezadovoljen? Pa saj sva z možem čisto mirna karakterja in otrok je bil načrtovan. Toliko vprašanj in nič odgovorov. sedaj vem, da otrok ni razvajen, nezadovoljen, ampak da mu je določen karakter položen v zibko in prej, ko to sprejmeš bolje je zate. Njegov karakter oz. list, ki ga je prinesel s seboj na svet lahko le oblikuješ ne pa zbrišeš in napišeš novega. Nisem ga znala potolažiti, čeprav sem si tako prizadevala. Pela sem mu, ga nosila, zibala, ampak ne, dete je kar naprej jokalo. Prebirala sem članke o poporodni depresiji in otožnosti. Groza me je bilo iti kam na obisk, ker je otrok jokal, jaz pa ga nisem znala pomiriti. Če se je pomiril nekje drugje, sem si spet očitala. V bistvu so to znaki depresije, ampak danes po toliko mesecih je čisto druga slika. Fant se smeje in igra, pa kriči, se noče uspavat, ampak se zna tudi stisnit k meni in takrat so to čista nebesa. Jaz se prav zavidala tistim mamicam, ki so imele neproblematične dojenčke pa tudi vsem tistim floskulam, da otročki izražajo energijo mamic ne smeš verjeti. Tvoj otrok ima takšen karakter in ne moreš pomagat. Povem pa ti, da bo bolje in boš vedela, da si super mamica. Če ne prej, ko bo postal malo bolj samostojen in bo začel sedeti. Čim več se pogovarjaj o tem in ne z mamicami, ki imajo bolj zadovoljne otroke, ker te ne morejo razumeti. Zadnjič mi je ob moji pripombi, da ko pripelješ otroka domov manjkajo navodila za uporabo, kolegica s hčerko, s katero ni imela težav, saj je pol dneva in celo noč prespala že od rojstva rekla, da je z mano nekaj nrobe in da so vsa navodila v moji glavi. Ej, da bi ji pisker lahko razbila 
Tako me je pogrelo.. Ti samo piši. Meni je pomagalo, da sem brala, kako je pri drugih in kako se spopadajo s temi težavami in verjemi mi, da bo čez dva ali tri mesece popolnoma drugače. Nekje okrog osmega do devetega meseca pa se itak malo bolj navežejo na mamice - eni manj eni bolj. Do takrat pa kar se da koristi pomoč tašče in drugih. Z malo bolj polnimi baterijami gre lažje. 
. Kr alergična sem na otroški jok. Zato tudi jaz ne verjamem, da se bom 
skregala, tudi očital mi je, da nimam rada svojega otroka, 
. 100x sem si postavila vprašanje, KAJ MI JE BLO TO POTREBNO? 
.Vsak teden ima nove finte.Da o spanju sploh ne 
