Kerensa*
|
Yep… pa je prišla tudi v našo družino. Na srečo ne k meni in g. Možu, na žalost pa je pošteno užgala mojo go. Taščo in g. Tasta. Oba sta cca. 1 leto pred penzijo, kar pomeni, da ju že pestijo določene starostne težave. Lansko leto (2010) je bila ga. Tašča zaradi težav z nogo veliko na bolniški in posledično je za Novoletno darilo dobila ne-podaljšanje pogodbe o zaposlitvi. Delala je za staro minimalno plačo (kar pomeni cca. 460€ + cca. 150€ za malico in prevoz), ampak plača je bila točna in redna. Moj g. Tast pa je zdaj eden tistih nesrečnežev, ki so bili do srede zaposleni v SCT-ju. Še ne tako dolgo nazaj (morda leto ali dve) je imel dobro plačo – cca. 1.000€. Brez problema je imel odobren Eurocard in izredni limit, tudi kredita ni bilo problem dobiti (za dokončanje obnove hiše na Hrvaškem). Plača je šla s časom navzdol, ampak človek, ki v 40-ih letih svojega življenja (delovne dobe) še niti mesec dni ni bil brezposeln, ne ve, kaj to pomeni. Zanašal se je na to, da ima slovensko državljanstvo in pogodbo za nedoločen čas, kar pomeni, da bo (sploh pa kot starejši od 55 let) eden zadnjih, ki bodo šli iz firme. V to, da bi SCT dejansko propadel, ni verjel, pa čeprav so jih lani nemalokrat poslali domov na čakanje. Obljubili so mu celo dokup delovne dobe (nekaj mesecev, pravzaprav), da bi šel lahko z Novim letom v penzijo in si končno oddahnil, po cca. 40-ih letih gradbeništva. Ker so šle finance samo navzdol, sta ga. Tašča in g. Tast pravočasno rešila nekaj stvari, katere se je dalo rešiti – predčasno sta odplačala Taščin hitri kredit, nista vzela leasinga za avto (čeprav njun 17 let star Clio ne bo zdržal niti zdaj do maja, ko poteče registracija), upočasnila sta dokončanje hiše na Hrvaškem, ukinila vse trajnike, preklicala Eurocard in g. Tast je celo nehal kaditi. Na relativno skromno življenje sta pa tako ali tako navajena. Na morje nista šla še nikoli. Potem pa – bumf. December 2010, ko ga. Tašča dobi obvestilo, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bodo podaljšali. Priznam, da ne morem reči, da jo imam iskreno rada (sploh glede na nekaj najinih preteklih konfliktov), ampak ko sva pa kofetkali in se zadebatirali konkretno o tem, se je pa zjokala in takrat me je, milo rečeno, usekalo. In potem januar 2011 – za g. Tasta ne bo penzije, temveč delavska knjižica in Zavod za zaposlovanje. OK, saj bo nadomestilo pri obeh, ampak ne pred februarjem 2011 in obe nadomestili skupaj bosta znašali cca. polovico njunega dosedajšnjega dohodka. Njuni stroški se pa seveda niso niti malo zmanjšali. Treba je plačati stanovanjske položnice, treba je plačevati obroke za izredni limit (na banki sta se dogovorila, da jima ga ne ukinejo čez noč – vsaj to), obrok za registracijo avta je tudi ostal – bosa in lačna pa tudi ne moreta biti. Vmes, lani, pa je bil še en dogodek. Moja gdč. Svakinja se je razšla s svojim partnerjem in se odselila na Hrvaško, v hišo ge. Tašče in g. Tasta. Njima na kraj pameti ni padlo, da bi ji računala najemnino – samo stroške naj pokrije in to je to. Ko se je odselila, je imela še kar nekaj prihrankov, tako, da je tudi ge. Tašči in g. Tastu lahko posodila nekaj denarja (cca. 3 minimalne plače), dogovorili pa so se, da ji bosta vrnila, ko bosta lahko. Noben rok ni bil določen in nobena višina nobenega obroka. Saj so družina. In ker je pred cca. Dvema letoma šlo g. Tastu finančno še relativno dobro, gdč. Svakinja pa je bila takrat brez redno zaposlitve, ji je naredil uslugo in ji je šel za poroka pri nakupu novega avtomobila. Ni bilo težav – ona je delala in redno plačevala, g. Tast pa je imel mir. Ker pa gdč. Svakinja na Hrvaškem v tem času ni našla stalne zaposlitve, so šli njeni prihranki v maloro (pač za osnovno preživetje) in sedaj je tam, sama v veliki hiši, brez denarja. Še med Novoletnimi prazniki sta ji ga. Tašča in g. Tast pustila nekaj denarja za hrano, preden sta se vrnila domov. In ker je zdaj kriza tudi pri njej, se je spomnila, da sta ji onadva dolžna še cca. Tisočaka. Vse lepo in prav – če dolguješ, vrni. Pa tudi vse možne scenarije poznam, kaj se zgodi v družinah, ko je denar v igri (saj berem ta DIPO, porkaduš). Ampak kaj je naredila ona? Nehala je plačevati vodo in elektriko, pa tudi svoje leasing obroke za avto – in to z besedami – dolžna sta mi, plačajta vidva! Da ne bo pomote – zelo dobro ve, v kakšni situaciji sta se znašla ga. Tašča in g. Tast na stara leta. Ampak je ne zanima. Decembrski leasing ni plačan, januarski je pravkar prekoračil rok, kar pomeni, da se februarja g. Tastu banka usede na TRR in ga blokira. To, da SCT-jevi delavci niso dobili plač (torej tudi g. Tast ne), je pa vsem znano že iz medijev. Posledice so jasne. Tudi midva z g. Možem nisva brez greha, priznam. Dolgujeva jima cca. Eno minimalno plačo. Včeraj, ko je bil moj g. Mož v službi, je priletel SMS od ge. Tašče – Sine, prinesi mi nekaj denarja, prosim, čao. Pravi, da je v trenutku prebledel – naknadno mi je povedal, da mu ga. Tašča še nikoli v 35-ih letih njegovega življenja ni rekla besede prosim. Šel je ven iz pisarne in ji telefoniral, potem pa še meni. Kaput. Nimata za hrano, na kupčku imata stanovanjskih položnic za dva meseca, za vratom jima visi gdč. Svakinja in… Sine, help. Jasno, da je šel takoj po službi do njiju. Nesel jima je denarja za hrano za cel teden in ga. Tašča se je ene 3x razjokala, g. Tast pa menda sploh še ne dojema, kaj se dogaja. Le kako bi, če se mu pa kaj takšnega še nikoli ni zgodilo? Midva sva v trenutku preuredila svojo prioritetno finančno lestvico. Valentinovega dopusta seveda ne bova odpovedala, ker je že plačan vnaprej, ampak pošten delež tistega, kar sva nameravala zapraviti v Parizu, bo šel k ge. Tašči in g. Tastu, namesto v najin shopping. Tako bova pač zelo na hitro vrnila najin dolg. Poznalo se nama bo, seveda, ampak bova preživela. Imava ziher streho nad glavo in dve ziher službi, pa še nekaj dodatnih dohodkov, tako, da nam ne bo hudega. Gledava pa zdaj na vse skupaj in malce bolj dolgoročno in nisva čisto prepričana, kaj nama sledi. Nisva revna, ampak kakor kalkulirava, pa prav tako nisva sposobna preživljati še njiju dveh. Lahko pomagava, ampak ne moreva pa plačevati njunih položnic (svojih imava za skoraj tisočaka na mesec), ju konstantno hraniti in istočasno še preko njiju dveh podpirati izkoriščevalske gdč. Svakinje na Hrvaškem. Slednjega niti nočeva. In vso tole kolobocijo (šele zdaj vidim, koliko je tega – groza) sem napisala izključno zato, da mi pomagate najti kakšno idejo, kaj naj sploh storiva. Edina opcija, ki jo midva vidiva, je to, da je najin Mladič nekoliko več pri njiju v varstvu, midva pa nekoliko več delava (pa se mi zdi, da že zdaj delava non-stop), posledično več zasluživa in lahko dava še njima. Vem, ni treba, da se obožujemo, ampak družina je pa le družina in ko je kriza, je treba stopiti skupaj. Jaz bi sicer še nekaj naredila gdč. Svakinji, ampak se trenutno še kontroliram – za ljubi mir pti hiši. Ne vem pa, kako dolgo se bom še lahko in takrat ne bom odgovarjala za posledice, majkemi. V glavnem – help z idejami, prosim. Vidite še vi kakšno možnost?
|
Natisni
Edino, kar mi pade na pamet, je prodaja hiše na Hrvaškem, če sta tvoja tašča in tast lastnika, koliko pa je to izvedljivo, pa ti bolje veš od mene...
. 
