 |
RE: Grozi, da bo odšel
30.12.2006 21:25:49
|
|
|
|
J@n@
|
Spet sem tu. Prebrala večkrat vse vaše odgovore.
HVALA.
Dalo mi je misliti. Na nek način sem vedno iskala opravičila ... da dolgo ni bil vajen družinskega življenja, da ga bo zagrabila odgovornost, ljubezen do otrok, le če bom dovolj potrpežljiva ... Itd. Saj ne bi naštevala. Mislim, da ni povsem brez vesti, da se zaveda, da ne dela prav. Danes se je držal nazaj. Jaz sem se delala, kot da včeraj nič ni bilo. Prišel je ob 4h zjutraj. Poskušal je biti zajedljiv pred hčerko, se posmehovati, pa mu tokrat ni pritegnila. Samo gledala me je. Potem ga je popoldne popadla strašna brzina in je napovedal, da se mora zdaj peljat 30 km daleč po nekaj, kar mu je prinesel prijatelj. Vem, da ga pred polnočjo gotovo ne bo. Kakšna sprememba v vedenju, kakšna evforija, ko si je zamislil ta izlet! Ugotavljam, da ga tukaj duši, da ga mori, ker tamali kašlja in joka, da mu ni do tega, da bi se šel s hčerko vsaj enkrat kartat, da živi zato, da gre ven, pa četudi sedi kje in tuhta.
Prihajam počasi do spoznanja, da z obema otrokoma samo čakamo in čakamo tisto, česar nikoli ni. Mama se mi ves čas ponuja v pomoč, pa si je upam "uporabiti", ker gospod čisto popeni, da naj ne vpenjam drugih v delo, ker potem izpade, kot da on nič ne naredi.
Če se je s tem udarcem kar koli spremenilo, se je to, da se ne bojim več tega, da bi odšel, temveč mu moram omogočit, da se odloči sam, kako bo živel in koliko se je pripravljen pogovarjat o kakih skupnih planih. Ker živimo pri mojih ... mogoče bi pa morala odit s tamalima na zimske počitnice nekam in mu dat takrat čas, da razmisli. Da nas ne bo imel pred očmi...
Res je, Rok, moja samopodoba je, odkar sem z njim, padla na ničlo: sama sem se postavljala v položaj podrejenosti, ker sem videla, kako uživa, ko me nadvladuje. Prej sem bila -- kljub temu, da sem imela pet kil več -- vedno nasmejana in zadovoljna.
Obljubila sem si, da bom poskušala delat na sebi, to pomeni: ugotovit, kakšne so moje že davno potlačene želje, čutenja in načela ...  Poskušat živet po njih in počasi osamosvojit to svoje od njega odvisno življenje.
Dragi moji,
vsem skupaj želim, da bi vam to silvestrovo prineslo veliko lepega med svojimi najdražjimi, saj poznate tisto misel: ...če ima človek plemenite ideje, ki mu zapolnjujejo duha, in ob sebi ljudi, ki ga imajo radi, pa res ne potrebuje ničesar več.
Ste ljudje plemenitega duha. Vzeli ste si čas za moje tegobe in mi pomagali.
SREČNO!
|
|
|
|
Natisni
", ki jo čutiš do njega, sem prepričana, da si nihče (NIHČE!!) nima pravice vzeti nekoga v oblast. In prav to si je on upal naredit. Postopoma ti je vzel ponos in dostojanstvo, s čimer je dosegel svoje. 
bi se pa sploh rada pokorila (kako grozljiva beseda) nasilnemu možu? Samo zaradi ljubega miru? Zaradi fasade? Zaradi otrok? Nič od tega ni vredno izgube SEBE... Da otrok, ki niso dolžni prenašati take situacije, niti ne omenjam.
