Anonimen
|
Zadnje čase berem tu na RR takšne in drugačne zgodbe in se čudim, kam se vrti ta svet. A sem res samo jaz tako čudna, a imam staromodne nazore, ki več ne spadajo v ta čas? Ne vem. S to temo, nikakor ne želim provocirati, zanima me le, ali je katera podobnega mišljenja.
Ena izmed takšnih zgodb je npr. od Paštetovega kruha. Našla je svojo punčko, vso modro v obraz in penasto okoli ust. Groza. Povsem verjamem, da se ji takrat srce ustavilo. Hvala bogu, ji je uspelo, da je punčka normalno zadihala. Ampak, preseneča me nadaljevanje te zgodbe. Hčerkico je položila nazaj v posteljico, ona pa je šla na računalnik ter pisala kaj se je zgodilo...  Po takšnem, življenju ogrožajočem dogodku, sama ne bi pomišljala niti sekundo, pač pa bi takoj, ko bi jo spravila malo k sebi, odbrzela do pediatra.
Potem Herminina žalostna zgodba. Verjamem, da vsa zmedena, žalostna, da jo je strah prihodnosti... pa vendar. Tudi, ko je napisala, da razmišlja o tem, da se punčki zaradi DS odreče, so ji uporabnice RR stale ob strani, ji svetovale obisk pri strokovnjaku, da se z nekom pogovori, da ji pomaga urediti svoje misli, da ji pomaga prebresti krizo. Ona pa je vse te nasvete gladko zavračala, se še naprej strašansko smilila sama sebi, in z vsakim postom več, ki ga je napisala, se je njena podoba bistrila. Da ji ni mar za bolno punčko, da išče tisoč in en razlog zakaj je ne obišče. Ker se "zgolj za crkljanje" ne splača voziti v Lj.  Da je prilepljena pred računalnikom. Ne vem no, četudi še ne vzpostaviš materinskega čuta do otroka, ti zdrava pamet narekuje, kaj je prav in kako v takšnem primeru ravnati. Še bolj me preseneča dejstvo, da jo mnogo mamic (!) podpira. Jo razume in ji daje prav. Da ni nič narobe, da se ona spočije in Laro prepušča tujim ljudem v bolnici. Da je povsem opravičljivo, če razmišlja o odpovedi otroka, da je prav, da ljubezen do otroka pogojuješ... Srčno upam, da se bo Hermina pravilno odločila. In če ni sposobna ljubiti svoje hčere zato, ker je drugačna, potem je res bolje, da jo prepusti ljudem, ki jo bodo imeli radi.
Pa še ena trenutno aktualna tema, me je zmotila. Od juniorja. Sicer ji izrekam iskreno sožalje, in ji želim vse dobro v prihodnosti.   Samo... istega dne, ko ji je usoda, brez predhodnih opozoril kruto iztrgala partnerja iz njenega objema, je visela na računalniku in pisala ter "čvekala" o tem. Pisala o banalnih stvareh, da ji je zmanjkalo baterije v miški... Ojoj. A so njeni možgani razumeli kaj se dogaja, srce pa še ni dojemalo? Ker jaz si sebe v takšni situaciji predstavljam v potokih solz, nemočno za karkoli, morda objemajoč wc školjko, ko izbruham vse, kar imam v želodcu, morda spečo, zaradi vseh pomirjeval, ki me naredijo povsem otopelo... nikakor pa ne pred računalnikom.
Še nekaj je takšnih in drugačnih zgodb, ki me vržejo na rit. A smo res postali tako odvisni od računalnika in virtualnega sveta, ki nam ga le-ta omogoča, da niti v tako skrajnih primerih, kot so opisani zgoraj, ne moremo brez njega. To temo sem odprla zgolj iz razloga, ker me zanima ali sem res jaz tako čudaška ali pa je vendar še kdo, ki podobno razmišlja.
|
Natisni
.
in med 
dejansko boljše v bolnici, pri drugih, pa bi ga/jo verjetno vseeno pustila tam (bi jo pa hodila obiskovat, seveda)... Težko karkoli obsojam, ker sama nisem bila tam... (hvalabogu)... 
