Čudkinja

Čudkinja (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

Anonimen -> Čudkinja (22.10.2007 10:19:40)
Zadnje čase berem tu na RR takšne in drugačne zgodbe in se čudim, kam se vrti ta svet. A sem res samo jaz tako čudna, a imam staromodne nazore, ki več ne spadajo v ta čas? Ne vem. S to temo, nikakor ne želim provocirati, zanima me le, ali je katera podobnega mišljenja. Ena izmed takšnih zgodb je npr. od Paštetovega kruha. Našla je svojo punčko, vso modro v obraz in penasto okoli ust. Groza. Povsem verjamem, da se ji takrat srce ustavilo. Hvala bogu, ji je uspelo, da je punčka normalno zadihala. Ampak, preseneča me nadaljevanje te zgodbe. Hčerkico je položila nazaj v posteljico, ona pa je šla na računalnik ter pisala kaj se je zgodilo... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] Po takšnem, življenju ogrožajočem dogodku, sama ne bi pomišljala niti sekundo, pač pa bi takoj, ko bi jo spravila malo k sebi, odbrzela do pediatra. Potem Herminina žalostna zgodba. Verjamem, da vsa zmedena, žalostna, da jo je strah prihodnosti... pa vendar. Tudi, ko je napisala, da razmišlja o tem, da se punčki zaradi DS odreče, so ji uporabnice RR stale ob strani, ji svetovale obisk pri strokovnjaku, da se z nekom pogovori, da ji pomaga urediti svoje misli, da ji pomaga prebresti krizo. Ona pa je vse te nasvete gladko zavračala, se še naprej strašansko smilila sama sebi, in z vsakim postom več, ki ga je napisala, se je njena podoba bistrila. Da ji ni mar za bolno punčko, da išče tisoč in en razlog zakaj je ne obišče. Ker se "zgolj za crkljanje" ne splača voziti v Lj. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] Da je prilepljena pred računalnikom. Ne vem no, četudi še ne vzpostaviš materinskega čuta do otroka, ti zdrava pamet narekuje, kaj je prav in kako v takšnem primeru ravnati. Še bolj me preseneča dejstvo, da jo mnogo mamic (!) podpira. Jo razume in ji daje prav. Da ni nič narobe, da se ona spočije in Laro prepušča tujim ljudem v bolnici. Da je povsem opravičljivo, če razmišlja o odpovedi otroka, da je prav, da ljubezen do otroka pogojuješ... Srčno upam, da se bo Hermina pravilno odločila. In če ni sposobna ljubiti svoje hčere zato, ker je drugačna, potem je res bolje, da jo prepusti ljudem, ki jo bodo imeli radi. Pa še ena trenutno aktualna tema, me je zmotila. Od juniorja. Sicer ji izrekam iskreno sožalje, in ji želim vse dobro v prihodnosti. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/rozica.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/pikapoka2.gif[/image] Samo... istega dne, ko ji je usoda, brez predhodnih opozoril kruto iztrgala partnerja iz njenega objema, je visela na računalniku in pisala ter "čvekala" o tem. Pisala o banalnih stvareh, da ji je zmanjkalo baterije v miški... Ojoj. A so njeni možgani razumeli kaj se dogaja, srce pa še ni dojemalo? Ker jaz si sebe v takšni situaciji predstavljam v potokih solz, nemočno za karkoli, morda objemajoč wc školjko, ko izbruham vse, kar imam v želodcu, morda spečo, zaradi vseh pomirjeval, ki me naredijo povsem otopelo... nikakor pa ne pred računalnikom. Še nekaj je takšnih in drugačnih zgodb, ki me vržejo na rit. A smo res postali tako odvisni od računalnika in virtualnega sveta, ki nam ga le-ta omogoča, da niti v tako skrajnih primerih, kot so opisani zgoraj, ne moremo brez njega. To temo sem odprla zgolj iz razloga, ker me zanima ali sem res jaz tako čudaška ali pa je vendar še kdo, ki podobno razmišlja.

Anonimen -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:27:17)
Spet bo kreg. Alice mi bo rekla čarovnica. Draga anonimna za rek: vsi drugačni vsi enakopravni, pa nisi že slišala? Sicer pa, druge obsojaš, da so v "virtualnem svetu" , ti pa še ko nisi priklopljena razmišljaš o dogodkih v "virtuali" Zakaj se mi zdi, da vem kdo si?

šnucika -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:27:34)
Anonimna...ne sodi drugih po sebi! Vsak doživlja težke stvari po svoje.Na žalost ali pa na srečo imamo sedaj računalnike in net....marsikdo lahko le tu izpove svoje težave. Sicer pa...ko sem jaz izvedela,da imama raka,sem v sebi norela od strahu,na zunaj pa s svojim ,včasih črnim,humorjem zabavala in tolažila svojce in prijatelje.Visela na netu,iskala odgovore in to počnem še sedaj....pomaga,verjemi!

Anonimen -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:29:53)
A so njeni možgani razumeli kaj se dogaja, srce pa še ni dojemalo? Samo to bom komentirala. Ne ni še dojemalo. Ko je meni umrl ati sm bila v službi, bile so ravno razprodaje prvi dan in ful gužva(sm delala v trgovini). Prva reakcija: sm šla čist mirno do poslovodkinje povedala kaj se je zgodilo in kdaj grem lahko domov. Me je čudno pogledala in rekla da takoj. Sm šla domov v sobo in čakala mojga da pride iz službe, ter gledala tv. Šla v trgovino po črne cunje. Šla domov in se menila za pogreb. Bila na pogrebu. Nič, otopela čist. Ljudje s svojmi pripombami kako mi sploh ni hudo. Grdo res. Veš pa mi je bilo hudo, zelo, tolk da sm mislna da ne bom preživela. Ampak tukaj je bla še moja sestrca, čist fertik, pa mami, čist na tleh,....in nekdo je mogu bit močen. In si nisem upala dopustit da začnem jokat, ker pol ne bi bla več močna. In nisem niti solze potočila....par tednov po pogrebu me je pa zlomilo. Dosti huje kot vse ki so že takoj jokali. Tako da ne obsojat reakcij po smrti ljudi. Ljudje smo si različni. Nekateri jokajo, nekateri si pa ne upamo začet jokat. Hudo je pa vsem.

Anonimen -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:31:40)
Živimo v času tehnologije,in ni nič grdega,če najdeš tolažbo preko intrnetnih strani,če deliš svoje gorje z čim več ljudmi.Za nekatere to veliko pomeni ublaži najhujše,več ko jih imaš na svoji strani lažje prenašaš hudo. Če bi bil z bolečino sam s seboj bi se ti lahko še zmešalo.

Anonimen -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:31:48)
Sem se podobno spraševala tudi jaz in hvala bogu jaz nisem med njimi. Mi jih je pa šal.

tanikaa -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:32:31)
Draga anoniman. Sicer predvidevam, katera se skriva za anonimnostjo, ampak na koncu koncev je vseeno. Glede Paštete in Hermine ne bom komentirala, ker v taki situaciji, kot sta bili onidve nisem bila in srčno upam, da nikoli in nikdar ne bom. Komentiram lahko samo situacijo od junior. Do neke mere. Tudi jaz sem izgubila moža. Moja reakcija je bila natanko taka, kot jo ti opisala. Jok, solze, pomirjevala....en teden življenja, katerega se ne spomnim. Ni del mojega življenja. Poznam pa primer, ko je ženska izgubila sestro v prometni nesreči. Dan po nesreči je mirno šla v službo, se zafrkavala, delala...in vsi so jo čudno gladali. Čez dva dni pa se je zlomila in preživljala grozo, ki jo nekatri preživljamo takoj. Ko mi je umrl dedek, žalosti in izgube nisem čutila pol leta. Po pol leta me je pa zlomilo. Takrat sem izjokala vse tiste solze, ki so jih drugi takoj ob smrti. Ljudje reagiramo na isto situacijo čisto različno. Že če vzameve moj primer, sem pri enem reagirala takoj, za drugega sem rabila pol leta. Človekova psiha je pač taka. Vsak rabi različno "količino" časa, da mu resnica prodre do zavesti in se ga dotakne. Vsak rabi določen čas, da se zave, da se to dejansko dogaja. Da se ne bo vsak čas zbudil in spoznal, da so bile vse skupaj zgolj grde sanje. Priznam, tudi meni je bila prva misel pri junior, kako lahko zdaj piše na RR??? Ampak naslednji trenutek sem se spomnila načina, kako sem jaz žalovala za mojimi dragimi. In vidim povezavo. Kar nočeš da je res, se te ne dotakne takoj. Potisneš v globino svoje zavesti in začasno rešiš problem.

piščanc -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:36:02)
ko se zgodi nekaj groznega ne objemaš školjke kot v filmu. poizkušaš sprejeti in reagirati normalno. in forum je virualno združenje, zato se najlaže odpreš. a je kaj drugače, če se 'pogovarjaš' s sosedo ali forumovko? in ko se vse umiri, ko že stotič misliš kaj in kako, je laže da vse skupaj napišeš na forum in prebereš mnenja drugih. ker sam nisi prepričan, ker v bistvu smo ljudje egoisti in najprej pomislimo nase. vsi našteti primeri so čisto drugačni in jaz bi se zahvalila vsem, ki pišete/mo zgodbe na forum, da se iz njih lahko tudi ostali kaj naučimo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image].

barakuda -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:43:37)
Vsak ima svoj način razmišljanja in s tem pravico, da počne kar sem mu zdi zanj najboljše. Morda v očeh drugih nedopustno, je za dotično osebo edini izhod v sili. Ne obtožujem nobenega, niti se ne zgražam nad dejanji posameznika, ker se mi zdi da da vsak najbolje ve zase in si tudi naredi tako, da je zanj najbolje.

Anonimen -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:44:56)
Prva dva primera ne bi komentirala, ker nisem bila v takšni situaciji. Tretji primer pa razumem, ker je junior sama povedala, da je sama in nima nikogar ob sebi, zato je normalno, da se je obrnila na forum, ker lažje je, če nekomu poveš o svoji bolečini. Zase vem, če bi mi bilo zelo težko in če bi doživela nekaj podobnega kot so tile trije primeri, da bi ravnala podobno.Pisala bi na forum, ker tudi, če se včasih ne razumemo, ali se celo kregamo, vem, da v težkih trenutkih vsakdo tukaj lahko najde tolažbo.To smo/ ste že dokazali.

Marogica -> RE: Čudkinja (22.10.2007 10:49:50)
KOt so že predhodnice napisale, ljudje na iste/podobne situacije reagiramo različno. To, da najprej doživiš šok, je dejstvo in v šoku smo vsi čudaki. Če se osredotočim samo na moj primer moje šok situacije: Ko nas je moj prijatelj z mojim avtom zapeljal v "graben", nam ni bilo nič-na srečo, pleh pa po eni strani avta uničen. Moja rekakcija: "Moj avto!!!" WTF[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image], če pomislim sedaj...kaj pa mi, smo zdravi, je vse v redu z nami? Na to v tem trenutku nisem pomislila. Drugi takšen primer, ko so mi pred leti ukradli torbo. Moja reakcija: Moja šminka, sedaj pa nimam šminke!!! Pa kaj si ti nor....kakšne neumnosti človek razmišlja. Torej, če se vrnem na dotične primere. Eni ljudje potrebujemo v takšnih situacijah pogovor, eni se zaprejo vase. Vsak žaluje oz. se osredotoči na določen problem/izgubo drugače. TOrej enim pomaga "virtualna" podpora in "visenjem" tu gor. Saj, če si doma, ne moreš za takšnega človeka, ki je umrl ali je v bolnišnici, nič narediti. Hoditi po stanovanju gor in dol, čisto zmešan v svoji glavi, pa te tudi ne pripelje naprej. Takrat je mogoče internet "zravilo". Vsaj za nekatere. Da pa človek ne gre na forum samo zato, da si drugi ne bodo mislil, da ne žaluje, ali pa ni dovolj skrben...je pa neumnost. Mogoče sem pa jaz čudakinja....Ne mogoče, prav zares....

Naja31 -> RE: Čudkinja (22.10.2007 11:00:42)
Ah, daj no. Kako si lahko "upaš" ocenjevati reakcije drugih v sitaucijah, ki se tebi nikoli niso zgodile? Vsak se na svoj način nosi s težavami. Tudi ti sama ne veš kako bi reagirala. Saj nekatere reakcije so bile tudi meni nerazumljive. Sicer pa je moj brat, ko smo izvedeli, da je očeta kap, šel in si naredil zajtrk. Jaz sem bila čisto zgrožena kako lahko zdaj je, on je pa rekel,da je lačen. in kaj naj zdaj? A bi bilo bolje če bi se vsi trije vrgli v neutolažljiv jok. Verjetno ne.

Jutra -> RE: Čudkinja (22.10.2007 11:01:31)
Mene pa pri odprti temi najprej zmoti to: skrivaš se za anonimnostjo, govoriš o različnih zgodbah s foruma - jih omenjaš z nicki(!), sama pa se distanciraš kot nekakšen "super vision". Virtualno komuniciranje je danes nekaj čisto običajnega, torej tudi izražanje mnenj, izrekanje svoje bolečine in stiske. Ljudje preko foruma celo naglas razmišljajo, to pomeni, da če so v šoku, tako čutijo in povejo. In iščejo sogovornika. In kdor hoče biti sogovornik, je, če pa noče, pa ni. Dokler ima nekdo čas in voljo takole kritizirati, kaj nekdo razmišlja v kritičnih situacijah, mu povem, da ga je lahko SRAM!!! Prelepo mu je v toplem, varnem domu in življenje mu je zaenkrat še prizaneslo.

Gina -> RE: Čudkinja (22.10.2007 11:02:12)
KO je meni umrla mami, so se mi non stop izmenjevala obdobja joka in otrplosti. V času joka sem mislila izkrvavet dušo, v času otroplosti bi se pogovarjala z nekom, ga poslušala, karkoli bi že pripovedoval, četudi o vremenu, samo zato, da ne bi padla v fazo joka. In me niso upali poklicati....sama pa jih nisem bila sposobna. Bilo je grozno. Takrat ni bilo interneta, nisem mogla viseti gor, če pa bi bil, bi pa prav gotovo, samo da ne bi spet planila v jok, ki se ga ne da ustavit. Tako da...jaz junior popolnoma razumem. Poleg tega prvi dan sploh ne dojameš čisto, kaj pomeni, d aje nekdo umrl, da ga nikoli in nikdar več ne boš videl. To pride za tabo. Vsak dan je huje. Kar se tiče hermine, sem svoje napisala. Ljudje smo različni, nismo se rodili z enako dozo materinskih genov. Nismo se rodili z enako dozo egoizma. To je v nas z rojstvom prinešeno. Zatorej si tisti, ki imajo prvega malo in drugega veliko, v resnici težko pomagajo. Ne moremo jih obsojati. To je tako, kot bi obsojali nekoga, ki ima črno kožo, ali belo kožo ali rumeno kožo, zakaj jo ima tako. Tako pač je, ne moreš pomagat. Kar se tiče histerije ob otroku, s katerim je kaj narobe, se le-ta odraža na različne načine. Nekateri potrebujejo brco, da naredijo tisto, kar je treba. Jaz bi poklicala v tem primeru najboljšo prijateljico najbrž, ki tudi v zdravstvu dela, še pred rešilcem. Mogoče pa včasih v paniki naredimo ljudje kaj čisto trapastega, ker ne znamo na hitro odreagirat. V času najhujše stiske smo ponavadi zmedeni. Kakor kdo sicer, vendar pogosto smo. In takrat se obrnemo na tiste, za katere mislimo, da nam bodo znali svetovati.

ronja -> RE: Čudkinja (22.10.2007 11:55:38)
Hm, ne vem, vsak drugače reagira, vsak misli, da je njegovo prav... Vsaj v tistem trenutrku... Nisem spremljala rr zadnje čase, tak da ne poznam zgodb oz. zdaj samo toliko kolikor si napisala... Ne vem, morda je pač RR nekaterim njihova "droga", pomirjevalo,... skratka, grejo najprej sem, ko je kajnarobe. To je še vedno boljše kot kaka prava droga... Če se je otročku samo zataknilo, potem verjetno ni bilo nič narobe z njo, včasih tako jokajo in se jim zatakne, da ne morejo dihat; ko sem bila mala, sem to znala načrtno naredit in sem tudi načtrno skup padla, če mi kaj ni bilo prav, ker sem bila pač trmasta in nisem hotela dihat. Ali pa če sem se kaj ustrašila. Pa ni bilo nič narobe z mano... Ne vem, kaj bi naredila, ker ne vem, kaj se je dogajalo. Moji se hvalabogu kaj takega še ni zgodilo, enkrat je jokala v avtu in se ji je zataknilo od joka, da sva bila oba čisto prestrašena (itak je lubi sedel zadaj v avtu in jo imel na očeh in poizkušal potolažit), pa ji ni bilo hudega, samo pač ni tisti hip vdihnila, kot bi morala... Naslednji hip pa že. Res pa ni bila nič penasta, kaj šele modra ali kaj takega. samo jokala je, ker je bila zmatrana, mi smo ap morali prit domu... Ne vem, kaj bi naredila z otrokom, ki bi bil hudo prizadet. Vem, da bi ga najprej poizkusila imet, ne vem pa, če bi šlo. To sva se z lubijem tudi že pogovarjala, še predno sem bila [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image]in med [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image], ker se nama to zdi pač pomembno, da sva istih misli. Bi se potrudila, če bi pa videla, da je [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] dejansko boljše v bolnici, pri drugih, pa bi ga/jo verjetno vseeno pustila tam (bi jo pa hodila obiskovat, seveda)... Težko karkoli obsojam, ker sama nisem bila tam... (hvalabogu)... Kar se tiče tega, kako bi reagiral, ko ti nekdo umre, pa je lahko to, kar se vidi na ven, zelo varljivo... KO se moj lubi ni oglasil iz stolčenega avta v prometni nesreči, mi je skozi glavo hodila samo ena misel: to ni res, to se nedogaja... nič nisem mogla mislit, vse sem delala avtomatično... Možgani se zarotijo proti tebi... Na srečo je tisto trajalo samo minuto dve, ampak nimam pojma, kako bi izgledalo, če bi se zgodilo res. En del možgan ji je mogoče hotel odklopit vse skup, ker navsezadnje drugače niti ne moreš preživet... In to, da piše vsakdanjosti, je pač odklop, da vsaj malo ostane v tem svetu. Ne moreš takega šoka kar na mah celega sprejeti, se mi zdi... Jaz ko imam problem, se sicer najprej obrnem na fanta oz. očija najine punčke;), če noben nima pametne ideje,pa vprašam še ostale in tako tudi včasih RR, vendar do zdaj nisem bila v tako skrajnih situacijah... Včasih se je tudi tujcu lažje zaupat, sem opazila, ko sem štopala, kaj vse ti ljudje povejo... Kar ženi nikoli ne bi,recimo, pa se je tiče...

purple -> RE: Čudkinja (22.10.2007 12:10:32)
Vsak reagira drugače, vsak je osebnost zase. Nekateri se lažje zaupajo virtualnim prijateljem, nekateri svojim najbližjim. Ko ti je najbolj hudo, rabiš nekoga, kateremu se lahko " izkašljaš". Saj pri meni je tako. Pa če tisti trenutek ne bi imela koga drugega ob sebi, ne vem, mogoče bi storila to tudi tukaj.

Akil -> RE: Čudkinja (22.10.2007 13:06:19)
IZVIRNO SPOROČILO: Jutra Mene pa pri odprti temi najprej zmoti to: skrivaš se za anonimnostjo, govoriš o različnih zgodbah s foruma - jih omenjaš z nicki(!), sama pa se distanciraš kot nekakšen "super vision". Virtualno komuniciranje je danes nekaj čisto običajnega, torej tudi izražanje mnenj, izrekanje svoje bolečine in stiske. Ljudje preko foruma celo naglas razmišljajo, to pomeni, da če so v šoku, tako čutijo in povejo. In iščejo sogovornika. In kdor hoče biti sogovornik, je, če pa noče, pa ni. Dokler ima nekdo čas in voljo takole kritizirati, kaj nekdo razmišlja v kritičnih situacijah, mu povem, da ga je lahko SRAM!!! Prelepo mu je v toplem, varnem domu in življenje mu je zaenkrat še prizaneslo. Tuel se pa podpišem. Ne vem od kod ti hrbtenica objavljat tuje nike (dekleta so v težavah, ti jih pa še samo pogljabljaš), ti si pa anonimna!!!! Jaz sem ena tistih, ki se jočejo! Sicer res ne vem, kaj bi naredila, če bi se mi karkoli od teh zgodb naredilo, ampak sem skoraj 100%, da bi jokala. Ne morem pa vedet, dokler ne bo (upam, da nikoli). Je pa možno, da bi tudi jaz prišla na Net in povedala zgodbo drugim ljudem.Ker izmed 100ljudi se jih najde 80, ki te razumejo in 20, ki so takšni kot ti in te obsojajo!

kajalin* -> RE: Čudkinja (22.10.2007 13:15:17)
pa ja vsak ma pravico do svojga mnenja tud anonimna,sam res pa ne bi rabla imena uporabljat,ker to pa ni fer.Js nism nč vedla ka se je dogajal,zdej sm pa vse lahk prebrala.ne vem no,včasih se vidi da ste vse na istem nivoju,ko sekate,obssojate,se norčujete,...Pa eno drugo provicirate,:(

smigli -> RE: Čudkinja (22.10.2007 13:26:15)
Iz lastnih izkušen vem, da ne moremo predvideti kako se bi obnašali v določenih težkih preiskušnjah. Dokler tega nisi probal je težko govorit na pamet in bit plemenit in vzoren za nekaj o čemer ne veš nič. Spoznavamo se skozi celo življenje in večkrat odreagiramo drugače kot smo si mislili, da bi lahko. Strah pred smrtjo ali izguba ljubljenega je tako zelo velika in osebna stiska, da si o njej ne upam razpravljat kako bi odreagirala, ker ju nisem izkusila. Vsak reagira po svoje, zunanji videz ponavadi zelo vara. lp

NevenkaP -> RE: Čudkinja (22.10.2007 13:44:30)
IZVIRNO SPOROČILO: Jutra Mene pa pri odprti temi najprej zmoti to: skrivaš se za anonimnostjo, govoriš o različnih zgodbah s foruma - jih omenjaš z nicki(!), sama pa se distanciraš kot nekakšen "super vision". ....... Dokler ima nekdo čas in voljo takole kritizirati, kaj nekdo razmišlja v kritičnih situacijah, mu povem, da ga je lahko SRAM!!! Prelepo mu je v toplem, varnem domu in življenje mu je zaenkrat še prizaneslo. Pika. Vesela bodi, da so tvoji problemi omejeni na kritično ocenjevanje reakcij drugih. Res ti ne želim, da bi na lastni koži probala, kako človek reagira v teh primerih, v katere si se ti tako "srčno" poglobila. Takrat namreč človek preseneti še sam sebe, kaj šele amaterske anonimne psihologe.

silvya -> RE: Čudkinja (22.10.2007 14:25:23)
IZVIRNO SPOROČILO: neva6 Živimo v času tehnologije,in ni nič grdega,če najdeš tolažbo preko intrnetnih strani,če deliš svoje gorje z čim več ljudmi.Za nekatere to veliko pomeni ublaži najhujše,več ko jih imaš na svoji strani lažje prenašaš hudo. Če bi bil z bolečino sam s seboj bi se ti lahko še zmešalo. Se podpišem pod to. Tudi sama sem po smrti male veliko visela na netu. S kom se bi pogovarjala? Mož je moral it delat, otroka sta šla v šolo. A naj bi čepela v enem kotu in se smilila sama sebi? Čutila sem, da rabim pogovor. V glavnem prijatelji, ki sem jih imela prej so se kmalu po pogrebu male oddaljili. Nekaterih niti po telefonu nisem slišala od takrat. Žalostno, ampak resnično. Nisem tak človek, ki bi se zaprl vase. In če pogledam nazaj, me je to verjetno rešilo in me še rešuje, da lažje prebolevam to kar se mi je zgodilo. Brez pomirjeval. Tako lahko normalno funkcioniram, da imata otroka in mož kaj od mene, ko pridejo domov. Take pripombe, kot si jih navedla ti in to kot anonimna, lahko daje samo nekdo, ki še ni doživel česa tako hudega kot je smrt bližnjega. Mogoče se boš enkrat kesala za svoje besede, ko boš sama na istem. Sicer pa, dajem še en nasvet: V vsakem človeku je nekaj dobrega, ne išči slabega, ampak tisto, kar je dobro. Mogoče ti bo nekdo, ki ti najprej ni bil všeč, postal všeč.

Anonimen -> RE: Čudkinja (22.10.2007 14:29:31)
Ja normalno, da pišejo o tem na net. Jaz bi tudi. Kar se odraslih ljudi tiče, z njimi največ komuniciram ravno tu na RR in kam naj bi se potem obrnila? Po tolažbo, oporo, samo nekomu povedat... sigurno sem. Herminine zgodbe ne poznam, Paštetko in Junior pa popolnoma razumem. Ljudje tako reagiramo in na nekoga se pač moramo naslonit. Če ni nikogar drugega v bližini ali tisti trenutek začutimo, da rabimo RR (oz. net), potem hvala bogu, da je ta tu, in da človek lahko to naredi. Pa tudi z Jutro se zelo strinjam.

Anonimen -> RE: Čudkinja (22.10.2007 14:50:58)
Tudi meni se zdi žalostno, da se ljudje v takih stiskah zatečejo k virtualnim "prijateljem", ampak vseeno - bolje to kot pa da nimaš čisto nikogar. Žalostno, da v resničnem življenju takih prijateljev očitno nimajo.

Taula -> RE: Čudkinja (22.10.2007 15:12:42)
Ni nujno da jih nimajo, samo ko te nekaj tako zelo boli je lažje povedati virtualno. Ko je meni en moj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] umrl sem povedala virtualno, najboljši prijateljici tega nisem mogla povedati ker je preveč bolelo. Vem da bi mi stala ob strani in vse...samo pač ljudje smo različni. Glede prve anonimne pa....nizkotno se mi zdi da si sploh odprla to temo in da se skrivaš za anonimnostjo. Kdo ti dajo pravico da sploh obtožuješ te osebe.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]

birdy -> RE: Čudkinja (22.10.2007 15:28:32)
Meni se tud zdi čudna reakcija teh omenjenih ljudi. Pa ne čudna v negativnem smislu ampak tko čudna, neobičajna. Anonimna je pa sama rekla, da ne obsoja ampak da se čudi, da se ji zdi neobičajno. Tako da res ne vem zakaj ste tako popenile?

Stran: [1] 2 3 4 Naslednja stran > >>