NA OBISKU PRI MAMICI IN SESTRICI

Konec novembra je prinesel zimsko idilo, začetek decembra pa dež in prvega izmed treh dobrih mož: Miklavža. Zame je ta dobrotnik vedno bil povezan zgolj s piškoti. Kajti moja mami je vedno, ko se je nebo zvečer obarvalo rdeče, razlagala, da Miklavž peče piškote. Hecno, kako se ti takšne prismuknjene bajke vtisnejo v spomin.

Resnično se je to zgodilo, kljub temu, da sem imela drugačen plan. Z gospodom Miklavžem sem že bila dogovorjena, da bo mojemu sinku prinesel čudovito knjigico z nalepkami na božično temo, kar bi pomenilo nekakšno uvajanje in privajanje na vse te dobre može, ki obdarujejo otroke v mesecu decembru. Letos pa je mojega sinka Dedek mraz obiskal nekoliko prej, še pred Miklavžem. Toliko otrok mora še obdariti pred novim letom, da je začel že zgodaj.Otrokom je pripravil prekrasno lutkovno predstavo na ljubljanskem gradu. Uživali in nasmejali smo se vsi, tako naši najmlajši kot tudi mi, malo večji otroci. 'Posodobljena' Sneguljčica s svojimi sedmini palčki, nas je nasmejala do solz.Kmalu po predstavi so otroci že težko pričakovali napovedanega moža. Navdušeno so mu zaploskali, ko je vstopil v dvorano in ga prijazno pozdravili. Dedek mraz jih je povabil k sebi, da bi jim razdelil poln koš daril. Za vsakega je imel nekaj. Tisti starejši otroci so mu v zahvalo zapeli pesmico, tisti malo mlajši pa so ga opazovali le od daleč.Gaj se je pridružit tistim,  ki jim je bil ta dobri mož zanimiv le z varne razdalje. Najverjetneje se je ustrašil njegove sive kučme, bele brade, toplega kožuha in zvrhanega koša daril. Kljub temu, da zna moj sinko že sam zapeti del te priljubljene pesmice, žal tudi to ni pomagalo. Nekoliko zaspan fantek ni hotel k Dedku mrazu, zato je njegovo darilo prevzel kar njegov očka. Utrujenost pa je kmalu premagala radovednost. »Le kaj mi je prinesel Dedek mraz v tako veliki vrečki?« Vidno navdušen je začel proučevati svoje darilo in strah pred Dedkom mrazom je bil pozabljen.

MAMI ODIDE

V soboto je bil prečudovit dan. Bela odeja je dan prej pobelila našo deželico, vendar na dan D je sijalo sonce. Ozračje je bilo nabito s čustvi, saj se je na ta dan poročila moja dolgoletna najboljša prijateljica. Skoraj kot bi se poročila  jaz, sem namesto nje imela tremo kar sama :). Komaj sem čakala na dogovorjeno uro, ko smo se njeni najbližji zbrali in jo pospremili na njuno skupno zakonsko pot.

Če zrelost neke družbe merimo po tem, kako skrbi za svoje najšibkejše člane, lahko mirne volje zaključimo, da je slovenska družba trenutno v vrtcu. Pustimo ob strani odnos do vseh drugačnih in pozabimo na obnašanje večine do starejših. V tem primeru nam ostane le še odnos do najmlajših. Zjutraj sem se spomnil na močno nasprotovanje stanovalcev soseske, v kateri so želeli zgraditi vrtec. Resnično bi to močno okrnilo kakovost življenja v njegovi okolici. Kot dobro vemo, so majhni otroci vsi po vrsti zločinci posebne vrste. Glasni so, umazani, nemarni, radi se žogajo in sploh ne spoštujejo pravil. Grozno, jaz si tudi ne želim vrtca v bližini. Če mi seveda verjamete.

Najbolj opevana tema današnjega dne. Sneg, ki je pobelil našo deželico. In tudi naš domači kraj. Res so ga napovedovali, kljub temu pa moram priznati, da ga nisem pričakovala toliko. Pravzaprav ga je zapadlo dovolj za prave zimske norčije.

Temno moder avto je počasi pripeljal po ulici. Ustavil se je nekaj metrov pred največjo hišo. Bila je tema, ura se je bližala eni zjutraj. Nebo je bilo oblačno in ni dovoljevalo luni, da sveti nad mesto. Največja hiša v ulici je bila tokrat zavita v temo in tišino. Nikogar ni bilo doma. Jasna in Klemen sta to dobro vedela. Imela sta pomoč. Grega, ki je bil zaposlen pri hiši, je bil njun prijatelj. Vse so skrbno načrtovali. Tistega večera ju je poklical in povedal, da je pravi trenutek prišel.