Opažam, da se pozimi kar veliko staršev skupaj s svojimi otroci večino časa zadržuje v notranjih prostorih. Midva z Gajem se rada odpraviva ven, pa četudi le za nekaj deset_ minut. Seveda, če sva zdrava. Primerno se oblečeva … večplastno oblačenje: bundica, škorenjčki, topla kapa, šal, rokavice … nad čimer pa seveda nisva najbolj navdušena, saj to pomeni težje in manj okretno gibanje. Ampak mraz se še kar nadaljuje, zato morava biti potrpežljiva in vztrajati še nekaj časa.

Dolga je tale letošnja zima. Začela se je že konec novembra in njena belina je še kar prisotna. No, vsaj v naših krajih. V sredo sem se peljala na gorenjsko in reči moram, da sem bila zelo presenečena, saj do Jesenic nisem zasledila niti enega koščka bele odeje. Pri nas v Kočevju, pa je še vedno vse belo.

Gaj, ki pravi, da sem jaz velika, on pa je še majhen, je svoj drugi rojstni dan praznoval kot velik fant. Teden dni kasneje, ko so si vsi opomogli od obilnih božično-novoletnih dobrot, je upihnil svečki še v krogu svojih prijateljev. Rojstnodnevno zabavo smo pripravili kar pri nas doma. Sicer sem bila na začetku nekoliko v dvomih ali bo dovolj prostora za vse. Na srečo se je izkazalo, da bi lahko prišel še kdo (torej tudi tisti, ki so upravičeno manjkali zaradi bolezni).

Rojstnodnevno obdarovanje

Kako neverjetno hitro čas beži. Še nedolgo tega, ko sem odštevala dneve, ko bom prvič videla svojega prvorojenca in ko sem se še pogosteje spraševala ali prav negujem svojega novorojenčka. Zelo svež je tudi spomin na bolečine v križu, ko se je moj fantek še učil hoditi. Danes je star dobri dve leti in že samostojno in navihano teka in skače naokoli.

Za nami je praznični mesec december. Kakšno je vaše mnenje o njem? Vam je všeč ali se vam zdi vsa ta praznična norija pretirana. Jaz nisem bila vedno tako navdušena nad njim kot sem sedaj. Šele prav poseben dogodek je spremenil moje mišljenje.

Dnevi tako hitro bežijo in minil je že cel teden, od kar je mojega sinka obiskal Miklavž. Babi in dedi, sta svojim vnukom priredila pravo mini predstavo.

Resnično se je to zgodilo, kljub temu, da sem imela drugačen plan. Z gospodom Miklavžem sem že bila dogovorjena, da bo mojemu sinku prinesel čudovito knjigico z nalepkami na božično temo, kar bi pomenilo nekakšno uvajanje in privajanje na vse te dobre može, ki obdarujejo otroke v mesecu decembru. Letos pa je mojega sinka Dedek mraz obiskal nekoliko prej, še pred Miklavžem. Toliko otrok mora še obdariti pred novim letom, da je začel že zgodaj.Otrokom je pripravil prekrasno lutkovno predstavo na ljubljanskem gradu. Uživali in nasmejali smo se vsi, tako naši najmlajši kot tudi mi, malo večji otroci. 'Posodobljena' Sneguljčica s svojimi sedmini palčki, nas je nasmejala do solz.Kmalu po predstavi so otroci že težko pričakovali napovedanega moža. Navdušeno so mu zaploskali, ko je vstopil v dvorano in ga prijazno pozdravili. Dedek mraz jih je povabil k sebi, da bi jim razdelil poln koš daril. Za vsakega je imel nekaj. Tisti starejši otroci so mu v zahvalo zapeli pesmico, tisti malo mlajši pa so ga opazovali le od daleč.Gaj se je pridružit tistim,  ki jim je bil ta dobri mož zanimiv le z varne razdalje. Najverjetneje se je ustrašil njegove sive kučme, bele brade, toplega kožuha in zvrhanega koša daril. Kljub temu, da zna moj sinko že sam zapeti del te priljubljene pesmice, žal tudi to ni pomagalo. Nekoliko zaspan fantek ni hotel k Dedku mrazu, zato je njegovo darilo prevzel kar njegov očka. Utrujenost pa je kmalu premagala radovednost. »Le kaj mi je prinesel Dedek mraz v tako veliki vrečki?« Vidno navdušen je začel proučevati svoje darilo in strah pred Dedkom mrazom je bil pozabljen.

V soboto je bil prečudovit dan. Bela odeja je dan prej pobelila našo deželico, vendar na dan D je sijalo sonce. Ozračje je bilo nabito s čustvi, saj se je na ta dan poročila moja dolgoletna najboljša prijateljica. Skoraj kot bi se poročila  jaz, sem namesto nje imela tremo kar sama :). Komaj sem čakala na dogovorjeno uro, ko smo se njeni najbližji zbrali in jo pospremili na njuno skupno zakonsko pot.