Ko sva se z možem pred devetimi leti spoznala, sva oba vedela, da si želiva vsaj dva do tri otroke.  Misel na lastno družino nama je pomenila najvišjo vrednoto v življenju.

Kar nekaj let sva se videvala samo občasno, saj izhajava iz različnih koncev Slovenije.  Najina vedno večja želja po družini in prepričanje, da sodiva skupaj naju je končno pripeljala do odločitve, da tako  več ne gre. Poiskala sva si majhno stanovanje, ki pa je kmalu postalo pretesno, saj sva že po prvem mesecu skupnega življenja nejeverno strmela v tako zaželjen  plusek. Nosečnost je potekala brez zapletov, tudi delala sem do zadnjega dne. Ko sva dobila najino punčko, je bila to najlepša punčka na vsem svetu. Po nekaj napornih, a nadvse srečnih mesecih se je pojavila želja po še enem otročičku. V tem času sem si večkrat ogledovala fotografije v hčerkinem otroškem albumu in se, ne vem zakaj, spraševala ali mi bo še kdaj namenjeno doživeti takšno srečo, nevedoč  da se  bodo moje slutnje še prekmalu uresničile.  Po nekaj mesecih sva uzrla drugi plusek, vendar občutek ni bil pravi. Naredila sem več testov in vsi so bili pozitivni. Ob prvem pregledu sem se v čakalnici spraševala, kaj sploh tam počnem, saj vendar nisem noseča. Ginekolog je potrdil najhujše, kar sem  že ves čas slutila. Otročiček je umrl še preden je lahko sploh oživel. Že naslednji dan sem se znašla na operacijski mizi. Nisem želela jokati, nisem hotela dramatizirati. S svojo izgubo sem se žela spopasti racionalno – če mu ni bilo namenjeno živeti, je pač boljše, da se je to zgodilo prej kot kdaj pozneje v nosečnosti.  Svojo žalost sem potlačila in poskušala živeti naprej. Edini, ki me je v dolgih neprespanih nočeh videl in slišal jokati je bil moj mož. On je na vse gledal manj čustveno. Ves čas je bil optimističen, me tolažil in spodbujal. Nikoli ni izgubil upanja, da bo Brina dobila vsaj še enega bratca ali sestrico.

Potem je prišel dan, ko sva dobila napotnico za zdravljenje neplodnosti v UKC Maribor. Srečna sem, da imam moža, ki mu nikoli ni bilo težko iti na kakršen koli pregled. Po dolgi čakalni dobi, vseh preiskavah, pregledih in laparoskopiji, so nama postavili diagnozo nepojasnjena sekundarna neplodnost. Napovedi najine zdravnice so bile optimistične. V nama je zraslo novo upanje. Drugo leto ob tem času bova imela še enega dojenčka, mogoče celo dvojčka, sva si dopovedovala. Ampak čas teče, meseci drvijo, leta se obračajo. Pri četrtem postopku sem poslušala sestro, ki mi je, kot vsakokrat doslej, povedala, da je vse optimalno, samo »planeti se še morajo poravnati, pa bo«. Pa ni bilo. Štirje neuspeli postopki s tabletami in kasneje z injekcijami so prvič prišli do živega tudi mojemu možu. Po zadnjem neuspelem postopku, sem ga prvič slišala reči:« Pa zakaj ne?«. Zdaj sem bila jaz na vrsti, da vlijem upanje njemu. Oba sva se nekako pobrala in začela iskati še druge možnosti, do katerih sva bila prej skeptična. Ko je uradna medicina odpovedala, sva se bila pripravljena  odpreti tudi do drugih možnosti. Odpeljala sva se do priznanega bioenergetika in se že vnaprej odločila, da bova upošteva vse kar nama pove, saj nimava več kaj izgubiti. Zdaj se ravnava po njegovih napotkih, ki naj bi zagotavljali uspeh. Seveda še vedno povsem ne verjameva v bioenergijo, a kanček upanja ostaja. Vsak dan upava, da se nama želja uresniči, še preden dobiva poziv, da sva na vrsti za IVF postopek.

Ob vsem pa nikoli nisva pozabila biti srečna in hvaležna, da imava tako čudovito hčerko, o kateri lahko govoriva samo v presežnikih in nikoli nisva pozabila, da imava drug drugega.