kot sem že zadnjič napisala, je neverjetno, kakšne preizkušnje nam življenje daje, in kako je dejansko od nas odvisno kako se bomo to sprejeli. Ali bo za nas neprecenljivo darilo ali samo še eno prekletstvo. Danes sem izvedela, da je imela znanka par tedno nazaj spontan splav. Iskreno sem bila čisto presenečena, šokirana. Prava misel je bila, pa tako sta si želela tega otroka. Bodoči bivši očka, je še sedaj čisto iz sebe. In ga čisto razumem, tudi jaz bi bila. Par dni nazaj zvemo, da je izgubil življenje Jure. In pustil za seboj ženo in sina. Ne želim si biti na nijunem mestu, a se zavedam da se lahko tudi tako zgodi. Pa vrjetno nikoli nisi dovolj pripravljen. Zadnjič sem po listala eno izmed trač revij. In bil je velik naslov Alen Kobilica. Pa kaj bi marskikdo rekel. Pač uspešen maneken, ki ima čudovito življenje in mu je življenje vse podarilo. Res je. Ampak po bolezni je zgubil vid, ampak fant še zdaleč ni izgubil upanja. Upam, da vsi ljudje, ki jih prizadenejo težke situacije, na koncu vidijo majhno lučko, tudi če je majhna - vsaj obstaja. In upam, da zjutraj, ko vstanemo, da nam ne bo vseeno če sonček sije, in da se zbudimo ob človeku, ki nam največ pomeni, ali pa delimo kopalnico z moškim, ki ne spošča pokrova od školjke - ampak ta moški je samo naš. Čez dan, upam da se zavedamo da rišemo v vsakem trenutku našo mojstrovino, ki jo lepšajo ljudje, ki jih imamo radi in v nas svet prinašajo lepe barve in vibracije. In ko se ponoči vležemo k spancu, da bomo hvaležni za vse tisto kar nam je bilo dano, pa tudi za slabe stvari- ker te so nas okrepile, da smo vsak dan boljši, in upamo na še lepši jutri.

In ko nam bo res hudo, bomo imeli toliko lepih ujetih momentov, da tudi tako tragične stvari kot se dogajajo vsak dan, nas ne bodo spravile iz tira, ampak bomo našli voljo in energijo, da obrnemo stvari na bolje. In da bomo tudi mi lahko drugim inspiracija, pa če je to samo to, da živimo svoje življenje najboljše kot ga znamo.