Včeraj se je začelo. V vrtec po otroka, mala še spi. Očitno izčrpana od dneva in izleta v center si zelo slabe volje na nogice natakne superge in s spremljajočim kričanjem pridemo do avta. Jok vso pot do doma. Doma. Med večerjo. Med tuširanjem. Pred spanjem. Oba sta rabila dve uri, da sta res zaspala. Najprej eden, potem drugi... vmes klepet, stranišče, slaba volja ... Sama sem zaspala pozno po polnoči. In glej ga zlomka, danes je nov dan.

Ura pokaže 5.40, slišim jok in stok. Ne bova več spala! Pod malimi otroškimi motnimi učki so veliki rdeči podočnjaki, usta stojijo nekako postrani. "Pa bi vseeno še malo poležala?" vprašam. Ne! Ne bo šlo mami, ker midva vidiva, da je dan in sva se odločila, da ne bova več ležala!

Prižgem luč v njuni sobici in se spravim pod tuš. Ne vem, kako naj pridem k sebi po prekratkem spancu. Pogledam se v ogledalo in izgubim vsak interes, da bi uporabila kontaktne leče ali se dotaknila makeupa.

Jutro se spremeni v kričanje. Ne bom tega jedla! Jedla bom piškot! Ne maram te majčke! Hočem igračo! Po neuspešnih pogajanjih zgubim živce in ju postavim v kot. Večina vas na to verjetno gleda kot na vzgojno kazen za otroka, a zame je to bolj čas, da se sama pomirim in se spravim v normalo.

V umirjenem a napetem tempu se pripravimo na vrtec in ob 7h odrinemo od doma. Promet delno zabasan, sonce počasi greje skozi okno. Pred vrtcem prosim, da stopita iz avta, vse se odvija kot počasni posnetek. V vrtcu hop v copatke in v igralnico.

Usedem se v avto in sem na robu joka. Kako me je lahko vse to spravilo do roba? Odpeljem se domov, opazujem ljudi v koloni avtomobilov, večina jih ima utrujene oči in prazen pogled. Nekateri govorijo po telefonu, drugi zajtrkujejo, tretji poslušajo glasbo, četrti brez čustev zrejo v neskončno kolono pločevine.

In zdaj sem doma, pred menoj je poln delovni dan, popoldan pa imata otroka predstavo. Z nasmehom na ustih in fotoaparatom v rokah bom šla pogledat moja malčka, kako ponosno prepevata nove pesmice. Vem, da bosta veselo gledala proti meni in mahala z vso močjo. Včasih celo uideta z odra in mi data par poljubčkov. In kaj me čaka po predstavi? Kdo bi vedel...

... Tako sem se po skoraj štirih polnih letih šele danes zavedala, kaj starševstvo oziroma materinstvo sploh je. Ne glede na vse, kar se dogaja od jutra do večera, je mamica tista, ki je pogosto zmotljiva v svojih dejanjih in včasih ne ravna na najboljši možni način. A ne glede na to, kaj malčki naredijo, mora mamica pogosto odriniti stran svoja čustva in počutje in nasmejana pristopiti k aktivnostim, ki so otroku pomembne.

Mamice, čeprav smo ranljive in zmotljive, moramo za naše malčke biti nedotakljive. Kljub dogodkom, ki se nam pripetijo, je včasih neštetokrat na dan potrebno obrniti nov list. Reset_. 1 - 2 - 3. Nasmeh na usta. Kaj bomo pa sedaj počeli?