Vsak starš ima svoja videnja in načrte kam vse bo peljal svojega otroka. Tudi jaz sem že dolgo čakala na pravi trenutek, da mojega sinka popeljem v živalski vrt. Tej želji sta se pridružila še dedi in babi, in vsi skupaj smo čakali, da bo prišlo obdobje, ko bi lahko bil obisk živalskega vrta prav posebno doživetje.

In tako sem čakala dobri dve leti. Seveda je bil prvo poletje Gaj še premajhen za takšne pustolovščine in bi najverjetneje večino obiska prespal. Lansko sezono so ga zanimale druge reči, kot so npr. kamenčki in podobno. Letos pa je le prišel pravi čas.

Navdušen spraševalec Zakaj? Kje? Kaj? Kako? je v zgodbi Barbapapa je za skrinjo, spoznal že marsikatero žival, ki je na kočevskem še ni videl. In tako si je znance iz knjigice (žirafe, tigri, levi ipd), navdušen ogledal tudi v živo. Le Barbapapa je manjkal …

V živalski vrt smo na srečo prispeli ravno pravi čas, da smo se v miru sprehodili do slona, ki je bil ravnokar pri svoji večerji. Ujeli smo tudi hranjenje morskega leva. Tako kot vsi okoli njega, je bil tudi Gaj nadvse navdušen nad tem spretnim plavalcem.

Ogled živalskega vrta smo nadaljevali s prvim postankom na igralih. Po kavici smo se odpravili naprej. Obisk je bil dolg, a prijeten. Ogledali smo si vse živali in kar je najvažnejše – vsi smo se imeli lepo.

Obisk živalskega vrta pa ni bi le prijeten in poučen. Prinesel mi je tudi nekaj dragocenega. Novo spoznanje, da moj fantek odrašča in da hiti naproti samostojnosti in neodvisnosti. Še malo, pa bo moja vloga mamice dobila drug pomen. In kako sem to ugotovila? Prvi namig je bil, ko je mali navihanček v Afriški vasi pobegnil na vrh visoke lestve in se spustil po strmem zaprtem toboganu. Šele ko se je brez mene popolnoma samostojno, kot veliki fantje, usedel na vlakec in se sam odpeljal, pa sem dojela, da gre za res. Fant postaja samostojen in čas je, da se temu prilagodim tudi jaz.