Aprila lani sem z vami delila zapis o svojem pokojnem dedku. Najdete ga lahko tukaj. A ni kaj, da leto 2011 ne bi prineslo še kaj podobnega naokoli, ob približno enakem času. Včeraj je umrl moj drugi dedek.

Kako se je vse začelo? ... Telefonski klic kakšnih 10 dni nazaj. Dedek je v bolnici. Imel je možgansko kap. Babica se pogovarja z njim, on zgolj odpre in zapre oči in ji na ta način potrdi, da jo sliši. Ne čuti nog. Ne govori...

Kmalu za tem spet telefon. Prijatelj iz Amerike. Tašča je imela infarkt. So zelo povezana družina. Potolažim ga, mu ne povem kaj se dogaja pri nas in poslovi se z besedami: "Hvala, da se lahko pred teboj zjokam... za družino moram biti močan." Sedim kot pribita na stol in onemogla.

Nemir...

Kaj naj storim zdaj? Naj grem k dedku v Srbijo? V bolnišnico ne morem, je na intenzivni negi. Tudi, če stojim pred vrati, ga ne morem videti. Sam je. Osamljen. Mogoče se zbudi in ni nikogar ob njem... MORAM tja.

Poskušam podelati vse službene reči, da nimam večjih zamud. Otroka ne smeta čutiti, da sem nemirna. Z njima se smejim, igram, packamo s plastelinom, imamo obiske. Normalen čas. Ko pa pride večer, ne vem, kam z mislimi. Kako naj pridem do dedka in mu povem, da ga imam rada? Ali to ve, če leži sam v postelji in počasi umira?

Naredim načrt. Brez načrta ne gre. V torek ali sredo spokam in grem na obisk. Pa če bom morala podkupiti pol bolnišnice... dovolj bo že minuta, da ga pobožam po negovih srebrnih laseh in se z njim nasmejim.

Mama in oče prejšnji četrtek ugotovita, da se stanje slabša in odideta v Srbijo. Babica je dotolčena do konca in sama. Mama mi zvečer pošlje SMS. Dedek se je zbudil. Razume nas in kima. Je popolnoma paraliziran in ne govori, ampak razume. Rekli smo mu, da si ga pozdravila in široko se je nasmehnil ...

Mir. Moj dedek ve, da ga imam rada.

Prijatelj iz Amerike sporoči: tašča je umrla. Spet sedim. Kot, da me je nekdo prišraufal na stol. Težko srce, še težje odločitve. Čakam na dedkovo smrt in pogreb ... Prestavljam sestanke in čistim tekoči teden v planerju, da lahko odpotujem v katerem koli danem trenutku ...

In pride... ponedeljek. Pozno popoldan mi starša sporočita: Dedek je umrl. Pogreb bo v sredo. Ne hodi sem, je prehudo. Preveč bo naporno, da voziš sama. Brat ne bo prišel, prosim ne vozi sama v Srbijo in nazaj na pogreb.

Nemir... Kaj naj storim?

Včeraj ponoči in danes dopoldan sem si vzela čas za razmislek. Zakaj si želim iti na dedkov pogreb?

Rada bi stala babici ob strani. Rada bi, da babica ve, da ko bo prišel njen čas, ne bo pokopana sama. Da bomo vsi tam z njo in jo bomo pospremili na njeno pot. A žal trenutno ne morem stati babici ob strani. Ona se ničesar ne zaveda. Zanjo skrbita zdaj moja starša in teta, jaz bi bila odveč v celotni zgodbi...

Rada bi se poslovila od dedka... ampak ali je za to res potreben pogreb? Je res potrebno, da si ob določeni uri na določen dan na določenem kraju, da bi se od nekoga poslovil? Zame je to kot vera v boga... če veruješ, ni potrebe, da hodiš vsako nedeljo v cerkev, da bi se pogovarjal s svojim bogom. Dovolj je, da imaš čisto srce in da si vzameš čas sam s seboj in to urediš na svoj način. Tako pač to vidim, ker izhajam iz družine ateistov... ampak zame je to popolnoma enako - moj dedek in jaz imava drugačno vez. Zame ni potrebno, da sem na pogrebu, da bi se od njega poslovila. To lahko storim kadar koli si vzamem za to čas...

Ampak to je dedkov pogreb... na dedkov pogreb pa ja moram?!?! ... zakaj? Da bi drugi ljudje videli, da sem tam in da jokam? Da bi vedeli, da mi je hudo in da sem ga imela rada? Da sem del ceremonije? ... ni potrebe. Ni potrebe, da kdor koli ve, kako rada sem ga imela in kako hudo mi je, ker ga ne bom nikoli več objela. Dovolj je, da to ve moje srce.

Mir. Lahko se posloviva ob nama posebnem času, na nama edinstven način.

Pozdravljen, moj dedi. Najlepši dedek, ki sem ga kdaj poznala. S svojimi čustvenimi učki in srebrnimi gostimi lasmi. Z nasmehom, ki je žarel, ko sem prišla na obisk, čeprav potem nisva veliko klepetala.

Niti malo mi ni žal, da sem te dve leti nazaj prisilila da se urediš in oblečeš in te odvlekla v foto studio. Slikal si se z mojima otrokoma, tvojima pravnukoma. Zdaj bosta za vedno imela spomin nate in ta nikoli ne bo zbledel. Za to fotografijo in zgodbice bomo skrbeli kot za največje bogastvo.

Vedno si imel solzne oči, ko sem bila ob tebi in čisto nobena beseda ni potrebna, da bi vedela, koliko sem ti pomenila. Rada te imam... Počivaj v miru.

Tvoja vnukinja.