Za nami je praznični mesec december. Kakšno je vaše mnenje o njem? Vam je všeč ali se vam zdi vsa ta praznična norija pretirana. Jaz nisem bila vedno tako navdušena nad njim kot sem sedaj. Šele prav poseben dogodek je spremenil moje mišljenje.

No, ni bil ravno dogodek tisti, zaradi katerega sem spremenila mnenje. December sem vzljubila v času moje nosečnosti, ko sem odštevala dneve, ko bom prvič videla svojega sinčka. Takrat je veseli mesec pri meni dobil posebno 'dodano' vrednost. Ne le konec leta, tudi med letom se velikokrat spomnim na te čarobne predporodne dni, čeprav je od takrat minilo že več kot dve leti.

December 2008 je bil pravljičen. Bila sem doma na porodniškem dopustu in čez dan mi je družbo delal moj psiček Easy. V dopoldanskem času, sem izkoristila urice le zase. Popoldne pa sem preživela z mojim dragim Matejem. Imela sva veliko obiskov in družbe nama ni manjkalo. Pregledi v porodnišnici so bili vse pogostejši in uživala sem, da sem lahko spremenila okolje in se odpeljala v Novo mesto. Četudi je bilo to le čakanje v ordinaciji, mi je bilo lepo.

Živeti življenje

Nikoli ne bom pozabila predbožičnega dne, ko sva z Matejem čakala najinega doktorja, pri katerem sva bila naročena na ultrazvok. Porodnišnica je bila že skoraj prazna, ostala sva le še midva in osebje, ki nam je sporočilo, da bova morala počakati, saj je zdravnik ravno v porodni sobi. Prav v tistem trenutku se je rojevalo malo bitjece, ki bo zelo kmalu osrečilo svoje starše.

Medtem ko se je v porodni sobi rodilo novo življenje, sva vidno ganjena tudi midva razpravljala kako bo čez le nekaj dni, ko bova postala prava družina. Dobro razpoložena sva se nekaj časa zabavala. Po dolgem čakanju pa nama je seveda postajalo dolgčas. Pa tudi moje noge so bile že precej okrogle in vse me je bolelo od sedenja. Izčrpala sva že vse možnosti za kratkočasenje in tišina v prostoru naju je začela motiti. Ker nikjer ni bilo več nikogar, sva se odločila poslušati glasbo. Vendar na telefonu sva imela posneti le dve pesmi. Ena od njiju me bo večno spominjala na tisto predbožično dopoldne, ko sem bila polna pričakovanj. Kot bi jo izbrala posebej za to priložnost bo Viva la vida (Coldplay) imela vedno posebno izredno čustveno vrednost v mojem spominu.

Slon v trgovskem središču

Redni pregledi pred porodom so bili resnično svojevrstno doživetje. Še posebej naslednji, ki je sledi nekaj dni kasneje, ko sva tudi že izvedela datum Gajevega rojstva. Odpravila sva se na kosilu v restavracijo nasproti novomeškega btc-ja. Medtem ko sem zamišljeno gledala skozi okno ven, sem kar na lepem zagledala čudno podobo, ki je niti v sanjah ne bi pričakovala sredi križišča: »Ali pravi vidim. Matej, poglej slon je sredi ceste!« Velikemu presenečenju je seveda sledil smeh in kako tudi ne, slikanje. Pravi cirkuški slon sredi BTCja v Novem mestu! Še danes se rada nasmejim tej sliki.

Takšne in podobne prigode iz tistega obdobja še vedno pogrejejo moje srce in me navdajajo občutki družinske topline. Bil je resnično čaroben mesec, nepozabnih spominov. In tako je tudi ostalo. Čas prižiganja luči, obisk treh dobrih mož in družinsko krašenje novoletne jelke ima danes še večjo vrednost, saj pri tem sodeluje tudi moj otrok. Presenečenje, veselje, navdušenost so le nekatera izmed čustev, ki sem jih v decembrskih dneh opazila na njegovem obrazu. Srečna sem, ker je srečen on. Uživam v vsakem trenutku, ki ga kot družina preživimo skupaj.