V naše kraje je prišla že prava jesen. Listje z dreves je že skoraj popolnoma odpadlo, noči so postale zelo hladne, tudi sneg je že pobelil vrhove hribov, ki nas obkrožajo in nenazadnje, že dve jutri zapored drgnem led iz zamrznjenih oken mojega avtomobila. Vsi znaki, da se bliža konec oktobra in z njim najbolj strašljiva noč v letu. Noč čarovnic!

Legenda pravi, da takrat po Zemlji strašijo čarovnice in duhovi. Najboljša obramba pred njimi pa je velika nasmejana buča :). Tako kot že nekaj let zapored, tudi letos ne sme manjkati, ogromna oranžna 'krogla', ki jo je na koncu domačega travnika posadil dedi. Letos sva bili glavni pobudnici rezanja buč jaz in babi, medtem ko je bil za izvrševanje tega dejanja s svojo umetniško žilico zadolžen Gajev očka. Torej Matej, veselo na delo :).

Gaj sicer še ne pozna legende o noči čarovnic. Morda je zanjo še malenkost premajhen. Kljub temu pa bo danes izvedel, zakaj je njegov očka včeraj rezljal buče. In kar je bilo mojemu fantku še najbolj zanimivo … buča je žarela. „Lej mami, svečka. O!“ se je čudil. Bil je nadvse navdušen nad očkovo umetnijo in še bolj zabavno mu je bilo, ko je le ta za nekaj minut prišla k njemu na obisk v zatemnjeno dnevno sobo našega stanovanja in sem mu še cel večer smela skozi balkonsko okno.

Tako, za predpraznično vzdušje in 'zaščito' pred zli duhovi je poskrbljeno. Sedaj smo varni in brez skrbi ;o)

Kako pa je pri vas? Ste si že priskrbeli svojo bučo?