Danes je A. prišla iz šole domov z domačo nalogo, ki ji ni šla najbolje od rok. Vanjo je bilo potrebno vložiti nekaj truda, nekaj minut sedenja pri miru. A. je zelo ustvarjalen tip in kadar ni obvezno in si želi, izpod njenih prstov prihajajo čudoviti izdelki. Prav zato sem odkimala, ko mi je rekla, naj ji pomagam.

"Ne, draga moja, naloga je zate, jaz sem svojo že naredila," sem jo opozorila.

Ni ji bil všeč odgovor, hitela je, se presedala na stolu, ni se ji najbolj ljubilo potruditi in temu primeren je bil tudi izdelek. Potem pa ji je bilo žal. Ko je sprevidela, da ji res ne mislim pomagati. Ne jaz, ne njen ati. Odšla je v sobo in jokala je.

Potem se je vrnila nazaj k izdelku in poskušala popraviti, kar se je še dalo. Imela je rdeče in zabuhle oči. Čas je bil, da jo objamem. Zahlipala je.

"Ne bo dobra ocena," mi je rekla.

Pogledala sem jo v oči in ji povedala: "Ne morem narediti naloge namesto tebe, četudi imaš občutek, da je pretežka. lahko ti pomagam, ti svetujem, namesto tebe pa ne smem delati. Danes je naloga težka, jutri bo še težja. In če jo bom naredila jaz, bo nekoč prišel trenutek, ko boš začela premišljevati, da je vse pretežko zate. Jaz pa tega nočem. Želim, da naslednjič sedeš za svojo pisalno mizo, si vzameš čas in se z nalogo spopadeš. Da poveš sama sebi, da zmoreš in da boš naredila po svojih najboljših močeh. In ko se boš pričela truditi, bodo tudi ocene lepe."

Potolažila sem jo. Vsaj nekoliko.

"Ampak, jutri ne bo lepa ocena," je rekla.

"Bo pa naslednjič," sem ji prikimala.

Jztri bodo nekateri izdelki otrok brezhibni, popolni. takšni, da bo še učiteljica podvomila, katera roka jih je izdelala. Naša A. bo imela povprečen izdelek in prav je tako. Izdelek bo njej, v njem bo toliko truda, kot ga je zanj namenila.

Le pet minut dela bi mi vzelo in tudi moja A. bi imela jutri popoln izdelek. A nočem. Jaz in moj mož učiva najine otroke za življenje in ne samo za eno lepo oceno ...