Wow. En mesec je že naokoli odkar sem v novi službi. In občutki? Nepopisni :D

Delo, ki mi je totalno pisano na kožo. Ljudje, ki so večinoma nasmejani. In urnik... urnik svobode. Občutek, da lahko sam razporejaš delo skozi svoj dan je boljši od reklame za Mastercard. In ta občutek te žene, da delaš več kot je treba, ker delo ni več delo, ampak postane "kvalitetno preživljanje prostega časa". Ko uredim vse zase, se usedem za računalnik in z nasmehom delam to, kar moram delati... (čisto zato, da mi ni dolgčas, lol). Naučim se na tisoče novih stvari dnevno in zvečer lahko z lahkoto sanjarim o novih projektih in zmagah. Pa ne samo ponoči. V avtu, med kosilom, med spehodom... njam :)

Prej pa...

Kljub temu, da sem bila na poziciji, ki ustreza mojemu "profilu", sem kar ugasnila. Vsak dan se je nekako končal z vrtec-služba-vrtec-domov in to je bilo to. Kakšno življenje... sivo... proti temu, kar doživljam zdaj,... ko se lahko z lahkoto ustavim v natrpanem urniku in vdihnem.

... danes pa slišim komad, ki me spomni na prejšnji ritem... in se od srca nasmejim... Kako daleč se zdi... :) Prisluhnite in se smejte z mano :))