|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
guppy
Courage is the quiet voice at the end of the day saying: "I will try again tomorrow." (19.5.)





nedelja, 4.4.2010

Kako nas prevarata sreča in žalost51

 

Sreča; ta čudovita, skorajda svetlikajoča se beseda. Označuje nasmešek na obrazu, za nekatere denar, za druge zdravje. Označuje tisto, kar je "out of the ordinary" in izstopa v našem vsakdanu... opisuje, da smo končno dosegli tisto, kar smo si močno želeli.

Saj veste, kako gre. Če smo bolni, smo srečni da smo zdravi. Če smo osamljeni, smo srečni ko smo v družbi... Kako varljivo.

Žalost. Brezup. solze. Izgubljena igra. Kaj nas v bistvu žalosti? Dejstvo, da se je nekaj zgodilo ali naša interpretacija dejstva?

Razbiješ kozarec. Se žalostiš zaradi "razbitega kozarca" ali zaradi čustev, kot so "ta kozarec sem dobila od ...".Če bi bilo samo dejstvo razbitega kozarca tako strašno, bi z nami zagotovo žaloval še kdo. A razbit kozarec ni nesreča. Je zgolj dogodek. Čisto dejstvo. Z našo bogato interpretacijo. Res varljivo...

Poigravam se z mislimi, pojmi, barvami, čustvi. Se lahko toliko oddaljim od dogodkov, da jih objektivno ovrednotim? Ali lahko nepristransko ocenim kaj me žalosti in kaj me osrečuje?

Iskrena izpoved. Iskren odgovor. Veselo srce. Ti si unique. Tisto unique, ki ga najdeš lahko večkrat, a vselej samo enkrat. Sreča. Žalost.

(Op.a.: Ja... vem, da me nihče ne razume :)))))

 

"Someone once told me that you have to choose,

what you win or lose, you can't have everything..."

(prisluhnite v nadaljevanju)

 





Klikni tu in ustvari svoj spletni dnevnik!
Edinstveno obdobje, nepozabni spomini! Zabeleži vse mejnike in pomembne dogodke vaše družine v spletnem dnevniku. Deli jih z Ringarajino skupnostjo ali zakleni le zase.
Prijavite se ali pa se registrirajte, da boste lahko objavili komentar.








5.4.2010
Jaz si domišljam, da razumem, kaj si hotela povedati. Četudi se motim, je bolj pomembno to, da ti veš, kaj hočeš povedati. To je en izmed namenov dnevnika: Sam sebe poslušaš, umiriš misli.

Samo en pomislek: kaj pa je objektivno ocenjevanje? Ali odsotnost čustev garantira objektivnost v ocenjevanju? Ali si potem iskren sam do sebe?

5.4.2010
Pravim, da je včasih potrebno razmisliti tudi ali morda ni tratenje časa in energije sekirati se glede banalnih stvari.

Zdi se mi namreč, da se obremenjujemo s stvarmi, ki sploh niso pomembne, kot je recimo primer razbitega kozarca. Ko se oddaljiš od materializma v sebi in pogledaš to objektivno, brez pripete zgodbe in ponotranjenja svojega doživetja tega predmeta kot darila ali čustev... ugotoviš, da je življenje še naprej lepo in teče.... teče... Nove zgodbe in čarovnije pa lahko ustvarjaš sproti... tako na svoji poti ničesar ne izgubiš.

(hug)

5.4.2010
Tu se ne strinjava, ampak prideva do enakega zaključka.

Moraš pogledati s pripeto zgodbo, z vsemi čustvi in vsem ostalim, kar spremlja materialno plat. Ampak zavedati se moraš, da tista zgodba in ostalo, kar jo spremlja, ostaja ne glede na to, kaj se je zgodilo "s kozarcem".

Kozarec je torej kozarec. Se razbije. Življenje gre dalje.
Čustva, ki spremljajo kozarec pa ostanejo.

5.4.2010
Torej ni potrebe da žalujemo... mar ne?

5.4.2010
Hm. Tu nisem čisto zihr, kakšen je odgovor. Po moje je prav, da žalujemo. Tudi to so čustva. In prav je, da nam je hudo. Samo zavedati se moramo, da nam je hudo pravzaprav zato, ker je lepih trenutkov toliko več. Če ne bi bilo veliko lepih trenutkov, tudi žalosti ne bi bilo. Torej je žalost samo začasen občutek na poti do tistih lepših. K sreči pa na dolgi rok prevladajo lepi, prijetni, srečni spomini.

Zato se po moje ni potrebno zapirati pred žalostjo, ampak se je potrebno samo zavedati, da kmalu pridejo lepši spomini...
Prijavite se ali pa se registrirajte, da boste lahko objavili komentar.


Klikni tu in pokukaj v druge javne dnevnike!
Skupaj upamo, se veselimo, jočemo, rastemo...