Sem prav razmišljala ali naj napišem ali ne, pa moram, da mi bo vsaj malo lažje. Pred dvema mesecema naju je presenetil pozitiven test, bila sva oba z možem presrečna in sva se takoj veselila še enega otročka. Pri prejšnjih dveh nosečnosti sem bila na začetku vsa panična, nervozna, tokrat sem bila sproščena, vesela, optimistična. Komaj sem čakala 19. 9. ko sem bila naročena na prvi pregled. Do takrat je bilo vse v redu. Sicer me je nekaj špikalo, zvijalo, pa sem mislila, da mi prebava nagaja. Zjturaj sem se vsa vesela zbudila, da je končno nastopil ta dan, edino bolečine so se stopnjevale. Ko sem šla pa tik pred odhodom v službo še enkrat na WC, pa ŠOK. Sveža kri in to ne malo. Kličem v službo, kličem v ginekološko ambulanto, se stuširam in šibam takoj na pregled. V čakalnici sem morala še nekaj časa čakati. Ko me je tik pred pregledom sestra poslala še enkrat na WC, se je iz mene strašno ulilo, pa ogromno enega tkiva, čudne reči je bilo. Pri sebi sem se neverjetno hitro sprijaznila, da je to pač konec in da nama ni namenjeno. Pa mi gre G delat UZ in ponovni šok. Saj je tukaj videti vse v redu, srček bije, ne vidi se nobene krvavitve. Si predstavljate to veselje? Odloči se, da me obdrži v bolnici, pove, da sta mogoče bila dva in da se je eden sčistil, jaz spet polna optimizma, da bo vse v redu. Na hitro sem šla domov iskat stvari, pa nazaj. Potem se je pa začelo. Krči so postajali vse močnejši, krvavitev se je spet povečala. Ko sem že ležala v postelji, sem čutila, kako se mi je ulilo ven, potem me je nekaj zabolelo in je iz mene nekaj padlo ven, kot en čepek. Pogledam in: vidim majcenega otročička, dva, tri centimetre velikega, glavico, trupek, oči, usta nos. Zraven mene je ležal moj mali drobceni otročiček. Groza. Pride sestra in ga odnese, jaz srčno upam, da je eden še notri. Čudno se mi je pa zdelo, če je takole ven padel, zakaj ni videl dveh na UZ-ju. Me peljejo še enkrat na UZ in molim, da je en otročiček še noter. Pa ni bil. Tisti otročiček, ki mu je zjutraj še srček delal in je bilo videti vse v redu, je šel ven. In jaz sem ga videla. Pa nisem imela poguma, da bi ga vsaj malo pobožola. Popoldne me je čakala še abrazija. Takrat je pa vse prišlo za mano. Prej sploh nisem mogla jokati, prej sploh nisem dojemala, kaj se z mano dogaja, potem so pa solze lile in se niso ustavile. Mojega otročikča ni več. Najprej sem mislila, da mi ne bo tako hudo. Takoj sem imela v glavi, da je bolje, da se je zdaj to zgodilo, kot da bi bilo kasneje kaj narobe. V glavi je vse razčiščeno, da je pač bolje tako, da imam itak že dva sončka, da imam ljubečega moža, da imam ogromno stvari in da bom tudi otročička lahko še imela. Zdaj sem pa doma, je pa vse izbruhnilo ven. Mojega otročička NI VEČ. Grozno mi je. Sprašujem se, zakaj, kaj je šlo narobe. Sem sama kriva? Sem premalo pazila pri sladkarijah? Sem preveč dvigovala in nosila starejša otroka? Danes mi je rekel, da sem imela še neko vnetje in da je lahko tudi to vzrok. Bi se morala iti pokazat, ker sem imela povečan izcedek, a nič nenavaden? Kako je lahko zjutraj srček še bil, potem je pa kar tako otroček padel ven? Je rekel G, da je bila verjetno krvavitev drugje, pa je vse potegnilo za seboj, ker notri se ni nič videlo in je bilo vse normalno za deveti teden.
Oprosti mi moj otroček, ker te nisem mogla zadržti. Tako mi je hudo. Solze samo tečejo, sploh se ne morejo ustaviti. Te bom lahko kdaj prebolela, bo kdaj manj bolelo? Čuvaj nas, naš mali angelček, tvoja mamica in ati te bosta vedno nosila v svojih srcih, nikoli te ne bova pozabila. Čeprav si bil kratek čas z nami, si naš, si član naše družine. Čuvaj nas mali angelček, še posebno pazi na svojo sestrico in na svojega bratca, pa ko se bova z atijem odločila, da bi imela še enega, tudi tistega čuvaj, da mu bo namenjeno ostati z nami.
Uživaj med nagelčki, naš poseben angelček...
_____________________________
Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)