Zadnjič sem v neki stari debati zasledila misel neke uporabnice, da se v današnjem času starši preveč in ne premalo ukvarjamo z otroci. Kar mi je dalo misliti, posebno, ker sem nekaj podobnega že sama opazila. Sedaj pa smo ravno prišli s počitnikovanja in mi je dalo misliti.
Ko sem gledala starše, ki so tekli za otroci po plaži, so bili skoraj stoprocentno Slovenci.
Pa saj nimam nič proti ukvarjanju, samo se mi zdi, da nekaj pa lahko zaupaš tudi triletniku in da non stop za ritjo stat, ma ne vem, povejte še ve.
Sama menim, da lahko že tudi kaj zahtevam od triletnika in več, da nekaj pa že mora biti tudi naučen in biti malo samostojen.
In pa, ali je res tako narobe, če kakšno ušpiči, pa dobi hitro reakcijo od kakega tujca. Sem videla že veliko primerov, ko so starši skočili nate, samo da si kaj omenil tamalemu. Recimo pride do nas, nas nekaj vpraša, pa že od nekod skoči nj. mama in odgovarja namesto njega. Pa še pa še bi lahko naštevala v nedogled. Pa skoz vpitje in dretje na otroka, ne to, ne tja.
Vem, da je tempo tak in da je okolica nevarna. Ampak moti me, da tudi na igrišču, kjer naj bi se otroci prosto igrali, srečam cel kup nevrotičnih staršev, ki skačejo za otroci. Razumem do dveh let . Res pa je, da imam sama že malce starejše otroke, pa sem mogoče že pozabila, kako je to.
Zato me res zanima, kaj si mislite. Ali se starši res pretirano ukvarjamo z otroci in jim premalo dopuščamo možnosti samostojnosti in nabiranja tudi negativnih izkušenj?

< Sporočilo je popravil Britt -- 3.5.2007 10:50:11 >

Jaz bi kar rekla, da se eni čisto preveč ukvarjajo v tem smislu, da otrok npr. pri treh letih ne zna sam samostojno jesti in bezlajo za njim z žlico. Pri teh letih otrok že sam pove ali pa vsaj nakaže, da je lačen.

Nekateri pa so itak preveč panični, kot npr. moji sosedje, ko zaslišijo traktor, otroka plašijo, češ, bejž stran, te bo traktor. Ni čudno, da je otrok, ko zasliši zvok traktorja, avta ali motorja, totalno paničen.

Eno je previdnost, drugo pa panika na vsakem koraku.

Otrok se mora navaditi tudi na samostojnost.

Mogoče je pa to razlog.
Moj je star 2 leti in ga moram še vedno imeti skoz na oku. Ok, ne rečem ko teče naokrog, ampak ko smo kje na igrišču in pleza, je še vedno zelo nespreten in v sekundi dol čofne. Zadnjič mu edinkrat nisem stala za ritjo, pa je na glavo dol padel. Tako, da raje vidim, da sem nevrotičen starš in mu za ritjo lezem, kot da na glavo dol pade

Mi imamo tudi 2-letnika, pa moram rečt, da mu ne stojim ves čas za ritjo. V torek smo bili v Portorožu in se je zraven na plaži igrala neka punčka in seveda je naš takoj dirjal tja k njej in potem sta se igrala skupaj - midva z možem sva bila stran kakšnih 20 m, pa mu nisem nič rekla, da ne sme in sem ga enostavno pustila, da se je pogovarjal in s punčko in z njeno mamico. Potem smo šli na igrala in se je sam vozil po toboganu, midva z možem sva sedela v lokalu zraven, medtem ko je neka druga mamico precej večjo punčko (po moje že kar več kot 3 leta), še vedno "lovila" na koncu tobogana  Naš se je tudi že zvrnil z vrha tobogana direkt na glavo, ker se je gospod hotel peljat dol po kolenih, ampak zdaj ve, da tako ne bo šlo in se normalno vsede in se odpelje dol. Ne vem, moram reči, da naš je že kar samostojen, po moje ravno zato, ker mu ne stojimo ves čas za ritjo - obenem pa tudi že ve, da se hodi ob robu ceste, če je pločnik, se hodi po pločniku, ko gre mimo avto, se ustavi, pa mu včasih niti roke ne dam, ko hodiva ob cesti. Mislim, da s(m)o nekateri starši res preveč zaščitniški do svojih otrok, rezultat tega pa so nesamostojni otroci, ki se držijo svojih mamic in očkov za krilo do 30. leta. Žal, taka je narava Slovencev (pa najbrž še kakšnih drugih narodov).

Nikolu mu nisem stala za ritjo, če sem ocenila, da je zadeva zanj prenevarna (škarpa, plezalo), ga pač takrat nisem pustila gor in mu dovolila zadeve, za katere sem smatrala, da jih lahko obvlada. Sčasoma dobiš trdo kožo, prav tako tudi otrok in vidiš, da ni potrebe za rtjo mu stat oz. da mu s tem delaš več škode kot koristi.

ja moja bo stara čez 2 meseca 3..in ja še vedno jo v 80% futram sama ker se sama ne zna oz nima interesa. poje če ji jaz dajem pa še to so borbe (ne vem od kod ma 18 kg??!!), če bi mogla sama ne bi jedla. oz zdej skos bl dobiva interes za samostojnost pri hranjenju. tut na wc je začela sama hodit..se sleče in gre lulat oblečt jo morm še jaz. na igriščih ji še vedno dost stojim za ritjo in jo vzpodbujam ker je zelo lesene narave in želim da razvije motoriko. tako zdaj šele sama zleze na tobogan recimo in se dokaj kulturno pelje po njem brez da bi res panično mogla skakat da ne bo padla dol. se je zgodilo parkrat da bi padla če ne bi bla zravn tako da...tut šele zdej je začela lepo hodit recimo po pločniku prej sem pa lahko skos tulila pazi pa letala za njo. pač ko sva zunaj sem vedno na preži. ko smo pa notri se pa zelo veliko obe samostojno igrata, bereta, plezata, ni da ni. in ne ne mislim da se veliko ukvarjam z otroci, vse v mejah normale. juih ne zanemarjam in ne lezem za njima kamor gresta
se mi zdi da je to zelo tut od otroka odvisn. recimo js tamali k je eno leto stara pri raznih motoričnih spretnostih lahko že skor bl zaupam k tavelki. ker je tolk bl gibčna. tudi jest hoče že sama, k tavelki to še na misu ni blo pri enem letu recimo. tako da...

< Sporočilo je popravil LARA -- 3.5.2007 11:39:38 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

JA.
Otroci se morajo znati sami zamotiti (3+) in igrati.
Naša 3-letnica je zelo samostojna, zato redko kdaj oprezam za njo.

vsak starš sam vzgaja svojega otroka, in če se mu to zdi potrebno, lahko cel čas leta za njim. nekateri otroci to dalj časa potrebujejo, nekateri pa manj.
jaz pa sovražim (resno) starše, ki pridejo na igrišče z otroci in jih pustijo da mirno silijo v druge otroke, jih tepejo, vzamejo njihove igrače in strašijo naokoli. vsak otrok se zna sam igrat, če se mu to najprej pokaže oz. če se to nauči. najhujša situacija: starši sedijo na riti in kadijo, otrok pa lahko dela kar hoče, pa se s klopi dere, potem je pa vsak hiperaktiven...

in ja, dokler starš ne presodi, da je otrok sam sposoben to in to, do takrat naj bo zraven njega, saj je to njegovo poslanstvo. veliko raje pa vidim pretirano skrbnega starša, kot pa premalo.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Sigurno je odvisno od otroka-jaz ga pustim samega ko pleza po plazalih ali gre na tobogan-itak je iz vrtca navajen na vse to...in trkam še nikoli ni padel-je pa res da je fu lspreten pri tovrstnih "opravilih"...in ga tudi pustim da se igra z drugimi otroci, ne dovolim pa da se tepejo in kregajo(čeprav nimamo s tem problemov)...ne vem, tudi jest mu ne dajem...ko bo lačen bo že jedel...in se ne sekiram če kdaj ne je...se mi zdi, da je potrebno znat čtro potegnit-pa kot sem že napisala, treba se je otroku prilagodit, niso vsi pri 2 letih enaki!

Zase sem se zelo bala, da bom posesvina in pretirano skrbna mama, sploh ker je bil sin od 3. mes dalje skoz bolan, pa razvojne težave in bla bla bla. V razvojni ambulanti sva imela s sinom krasno terapevtko, ki je vsakemu staršu ponavljala, da bodo otroci točno toliko "bogi, drugačni in revčki", kolikor bodo "bogi, drugačni in revčki" za nas starše. Da vse tisto, kar bomo starši naredili namesto njih, vsega tistega njim ne bo treba. Sin še pri 5 mes ni 100% držal glave, je kar omahnila v tri leve in smo jo podpirali, ne ves čas, ampak smo jo. Pač, glava je glava in ni vseeno, kam poči z njo. Direktno mi je rekla "gospa, dokler boste vi držali glavo, je njemu ne bo treba!" Hudo sem se zamislila in poskusila drugače, spravila tisti svoj strah nekam in stisnila zobe. Z malo potrpljenja vidiš, da RES gre, če sam nisi ves čas v vlogi angela varuha in skušaš preprečit čisto vsako nezgodo, ki se otroku lahko zgodi. Takrat sem 100% spremenila svojo taktiko in otroka opozarjala in varovala na res nevarnih stvareh. Npr. če je beton pod toboganom, sem mu stala za ritjo, če je pod njim trava - ne! Ne bo ga konec, če bo čofnil v travo. Pri dveh letih je bil na toboganu popolnoma suveren. Kadar je splezal nekam, da ni bil več siguren, me je poklical, sem vedno par metrov stran. Velikokrat sem ga vozila na igrišča, ki so travnata, ograjena, varna, da je bil lahko svoboden, brez stalnih "PAZI!!!!!" in "NEEEEEEEEEEEEE!!", ki gredo že meni na bruhanje.  Vedno pa sem opozarjala, da se ne hodi v bližino gugalnic, da se počaka na toboganu, da je prazen, da se NE poriva, preriva, odriva - tako dolgo, da je to dojel. To je DOLŽNOST starša! Med stalnim visenjem otroku za vratom in brezbrižnim pišmevuhovskim odnosom staršev, ki se jih lastni otroci na igrišču ne tičejo, je veliko vmesnih nians.

14 dni nazaj sem morala skoraj zbrcat eno panično babnico, ki se je histerično drla mojemu (!) sinu pod plezalno steno, kako bo dol padu. Bi skoraj res, ampak zaradi nje, ker ji je dopovedoval, da je vse OK! Še zdaj mi dvigne pritisk in morala sem bit naravnost nesramna, da je nehala vreščat. Svojo nečakinjo, ki jo menda pazi, pri 4 letih (!!!!) še vedno vodi za rokco, prestreže jo na koncu tobogana, guga pa se lahko samo v gugalnici za dojenčke, z ograjco. Pa je punca povsem zdrava! Adijo, pamet! Naš ima 4 leta in 4 mes, oblači se dobro leto sam, zobe si umiva sam, lulat hodi sam od 2,5 let in se sam tudi obleče nazaj, sam si nalije pijačo ali odpre sok, sam si namaže ali obloži kruh, zreže kaj s topim nožem itd. Suvereno ravna z izvijaćem, nožem, ostrimi predmeti, od leta in pol reže z mano zelenjavo za juhe in omake, niti 1 x do zdaj se še ni niti opraskal z nožem. Pri babici, kjer je malo manj prometa, grem sam k sosedu, sam do kontejnerja ali do igrišča. Avtov se ne boji, jih pa spoštuje!  V mestu ga zelo redko držim za roko in njemu prepuščam, da me opozori, kdaj in kje greva lahko čez cesto. Otroka navajam na to, da bo preživel tudi sam, ne pa na to, da mu bo mami vse življenje stala za ritjo in ga varovala.

Ukvarjanje, hm. Ker v 1. letu nismo imeli babic ali kakršnegakoli rezervega varstva, se je sin navadil zamotit tudi sam. Veliko pa sva ga z možem vključevala v vsakdanja opravila in dela. Ko smo se preselili, sta ga začeli čuvat babici in nenadoma je postal center sveta. Ves čas je bilo "pazi, boli, ne, boš umazan ipd !", dokler ni meni prekipelo in sem obojim jasno in glasno razložila, da otroka ne bo konec, če si bo potolkel koleno ali opraskal komolec, da jim ne bo nihče nič očital, da ni vajen, da nekdo ves čas jastrebovsko visi nad njim, naj mu dajo dihat  in ga pustijo pri miru, kadar je sam sebi zadosti. Zna se zelo lepo in dolgo časa sam zamotit in igrat, če le nihče ne bevska vanj.  Vodilo "vse kar boste vi naredili namesto otroka, tistega njemu ne bo treba!" pa mi je za vse življenje ostalo pred očmi.

Mamuška  ČESTITAM! SI PA TAKO LEPO NAPISALA, DA SE MORAM PRAV ODZVAT NA TVOJE PISANJE!

Prav imaš, mogoče sem jaz malo čudno napisala, ampak otroka res moraš pustit, da se sam spopade z marsikatero stvarjo in oviro. Jaz res edino paniko delam, ko mi mulo mali spleza po tisti mreži iz vrvi do vrha, kjer ga jaz ne morem več doseči, da bi ga ujela pri sestopu. Drugače sem pa vedno v bližini, če se karkoli naredi, da ga lahko hitro poberem in potolažim, če je karkoli narobe. Nisem kakšna brezbrižna mama, ampak se mi zdi (upam), da sem nekje normalna mama, ki svojega otroka pusti, da sam spoznava svet. Ne vem, rezultati se bodo pa itak pokazali čez par let.

O, hvala, honey! Čas nam bo pokazal, če delamo prav in če je tisto, kar nam zdrava pamet pravi, res v redu za naše mulčke. Lep dan! 

Na tole imam pa samo en komentar: UAU!!!

(se mi zdi, da si bom tole še večkrat prebrala, morda celo sprintala, da imam skos nekje pri roki, ker se mi zdi, da bi si tudi jaz želela vsaj približno tako samostojnega otroka)


< Sporočilo je popravil picola1 -- 4.5.2007 22:40:25 >

to je vse res, moja mama pa je živo nasprotje,ona misli, da če jo jaz pustim, da je bolj samostojna, da mi je vseeno za njo,pa je punca stara 15 mesecev, pa še vedno skače za njo, jo vodi za rokico, meni pa se kodrajo živčki...

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

Mamuška kapo dol.

Mamuška super si to napisala

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Evo, še ena od "nestoječih" za ritjo.

Mamuška - zelo lepo si napisala. Sploh to, da kar ti narediš otroku, ne bo naredil sam zase - zato so pa običajno otroci, ki so v vrtcih veliko bolj samostojni od tistih, ki jih čuvajo babice, ker babice so vse srečne, če lahko mulčkom "odnašajo rit".

Je pa precej odvisno tudi od otroka do otroka - moja ta velika je izredno samostojna in motorično spretna za svojo starost, pri tamali bomo pa videli kako bo... Se bojim, da ne bo šlo tako na lahko, ker je povsem drug značaj. Ampak, pustimo se presenetiti...

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Kristus Marija, saj ni držal v rokah polmetrskega, kot britev ostrega mesarskega noža, pač pa nož od servisa, ki je na vrhu povsem top, brez vsake konice, rezilo pa je imel toliko ostro, da je z njim lahko nasekal krompir, korenček, por ipd.   Malo zdrave pameti prosim! V najhujšem in najslabšem primeru bi se lahko urezal v prst, kar bi povili in zdravo - pa se ni, do danes ne. Pri 4 letih si zna sam odrezat kos kruha, če je le hleb razpolovljen, sam si ga zna namazat, pa tudi kak kos mesa ali salame (ne najtanjši, seveda) si zna odrezat. Poleg tega je bil pod mojo budno kontrolo. A pri vas nimate drugega, kot polmetrske nože ali kaj? Ne razumem te panike in včasih že res paranoje. Seveda je velikanski, oster nož lahko tudi smrtno nevaren, ampak a poznate samo te vrste nože? Ne vem no, tudi jaz krompirja in zelenjave ne režem z nožem, s katerim filiram ribe ali režem zrezke, pač pa z vsaj pol manjšim pipcem, namenjenim rezanju zelenjave in sadja.

To je ista finta, kot otroci ne dobijo v roko škarij, niti topih, otroških škarjic ne, ker "škarje pač niso za otroke". Potem jih pri 5-letih prvič vidijo in zelo verjetno je, da se bodo z njimi res poškodovali. Sin je od začetka vajen, kako se z ostrimi predmeti dela, kako se jih nosi (VEDNO obrnjene v tla!!!), da se z njimi ne opleta okoli sebe itd. Lahko se sicer jutri zgodi nesreča, ampak do zdaj se ni. hvala Bogu. Pa otroka moraš  s takimi stvarmi v roki pač res imet 100% na očeh. Poznam primere, ko mama ali babica 5-letniku ne dovolita nest topih škarij iz sobe v kuhinjo ali obratno.  Pri dediju in babici imajo tako srp kot koso, malo zbirko razno raznih škarij in klešč za obrezovanje trave, trte, drevja, enih 5 različnih kosilnic - z vsem smo ga seznanili, prijeli rezilo na kosi in srpu - otrok mora vedet, kaj se lahko zgodi in zakaj nekaj ne sme in kako lahko prime, če že mora.  Letos je sam obrezoval poganjke od žive meje z ročnimi škarjami pod budnim dedijevim očesom.  Prav tako pomaga kosit z električno kosilnico in tisto na nitko. Bolje kot dedi sledi, kje je kabel in da nikakor ne sme prit pod rezilo.  Če otrok dobi zaupanje od odraslih, bo imel tudi občutek odgovornosti ter ponosa  in bo tako tudi rasel. Logično pa, da  ga niti za sekundo ne smeš pustit niti samega in niti z oči. Če dedi pozabi na zaščitna očala, sin ne bo nikoli. Če dedi pozabi iztaknit kabel iz vtičnice, ga sin ne bo nikoli. Če dedi pozabi očistit rezilo od kosilnice, ga bo sin vedno opozoril na to. Tako to gre.

Ne vem, koliko je sploh stvari, ki smo jih sinu zares prepovedali. Mislim, da vtikanje izvijačev ali žice v vtičnice, pa plezanje na stole na balkonu oz. plezanje po balkonski ograji, plezanje na okna - potem smo pa verjetno že pri kraju.  Vse ostalo je lahko poskusil, pod ustreznim nadzorom, ustrezno zavarovan ali pa z utrezno prilagojenim orodjem. Vrtal je luknje skupaj z atijem z vrtalnikom, rezal je les z vbodno žago, ko smo sestavljali omare, je pri nepolnih 3 letih vse vijake privil z baterijskim vijačnikom, z dedijem vsako leto pleska balkonsko ograjo, na lestvi je itak doma kot opica ipd.  Kot pravi sin sam "jest sm delovc in rad delam!" Samo upam, da bo tako tudi ostalo.

Pa še k varstvu dedkov in babic. Naš je bil v varstvu starih staršev vse do letos, ko smo ponovno poskusili s poldnevnim programom v vrtcu, pa takoj ponovno skasirali eno bolezen za drugo, eno hujšo od druge, tako da smo spet obupali ter po priporočilu pediatra odnehali. Kljub temu je maksimalno samostojen. Kako moja starša ravnata z otrokom, je razvidno že zgoraj, tašča je malo trši oreh, pa se sin ne pusti kaj preveč mrcvarit. Niso vsi otroci niti vsi stari starši po enem kalupu uliti in enim se celo da kaj dopovedat. Največ pa naredimo starši otrok, če vidijo, da mi nismo si panični in paranoični, kaj vse se otroku lahko zgodi. Otrok ni butast - mogoče jo bo enkrat skupil, drugič je gotovo ne bo več, ker se bo iz izkušnje nekaj naučil.  Seveda pa - logično!-  ne moreš pustiti, da ti otroka povozi, da bo drugič vedel da ne sme na cesto!

Mene si brala, Brit, sem zihr, ker še nikjer nisem prebrala tega, kar sama trdim, namreč da se starši preveč ukvarjajo z otrokom. Pa če si vse prebrala, preveč ukvarjanja mislim na tistih področjih, kjer to ni potrebno.

Otrok bi moral imeti kot glavnega soigralca v igri otroka, ne starša. Starš je že po definiciji postavljen za starša, za skrbnika, usmerjevalca, to je njegova vloga. Starši se na naroben način ukvarjajo z otroki, pustijo jim, da so oni partnerji staršem pri vsem.  Otroci se navadijo, da so oni glavni šefi, da lahko odločajo o vsem, da se itak vedno ukvarjajo z njimi, jim vse ustrežejo, k riti znosijo...

Otrok bi se moral naučiti biti srečen sam s seboj, si najti svoje veselje sam.Nekateri starši si zmišljajo igro za igro, otroka motivirajo, ga usmerjajo, zabavajo non stop, mislijo da morajo to početi, da to pomeni ukvarjanje.. Če mu starš nenehno priskbuje "zabavo", pa karšnokoli že, se otrok ne nauči sam sebi najti zabavo, igro, ne znajde se....hoče, da ga neprestano nekdo zabava, sicer se kuja, je nesrečen, ne ve kaj bi sam s sabo.....je kot ptiček, ki mu nonstop nastavljamo zrnje, pa se ne nauči sam iskati hrano, potem mu s časom nagon po iskanju hrane zakrni, postane odvisen od nas, oz. naš otrok od našega nudenja "zabave". Kaj pa ko nas več ne bo, da bi mu nudili le-to? Poiskal bo droge, alkohol, pač nekaj, kar ga zabava... Mi ne bi smeli biti tisti, ki otrka zabavamo non stop. Slabo je to zanj.

Obstaja tudi preveč ukvarjanja v smislu - pomagal ti bom. Otrok mora sam poskusiti narediti reči, da se jih bo sploh lahko naučil. Vseeno je, ali gre za tol da pleza na drevo, zloži posodo v stroj, ali da preložiš nanj odgovornost naučiti se kakati v kahlo, ali obleči se sam ali namazati si kruh ali kasneje delati sproti domačo nalogo, učiti se, .... Odgovornosti moramo prelagati nanj, ne smemo mu jih odvzeti. Če otroku ni treba delati doma nič, se ne bo naučil odgovornosti, ne bo cenil ničesar in vedno bo pričakoval, da mu bo vse z neba padlo. Tudi ko bo odrasel. Težko bo sprejemal vse, kar ne bo tako. Dolgoročno bo imel težave. Mi bomo krivi, da jih bo imel, ker smo se preveč ukvarjali z njim in prevzeli nase njegovo delo, njegov trud - nismo mu pustili pravi čas niti veselja z ukvarjanjem s stvarmi, s katerimi bi se moral takrat ukvarjati, pa je spet vseeno, ali gre za plezanje na drevo, zavezovanje vezalk....
Enako se bo zgodilo, če se bomo preveč ukvarjali z njim na način - kupil ti bom vse, saj jaz nisem imel skoraj nič. Vsi otroci, ki jim je finančno vse k riti prinešeno, nimajo nobenega odnosa do materialnih reči. Kako bodo sprejeli to, da kar naenkrat nečesa ne bodo imeli, ko bodo šli sami v službo, ali kako bodo imeli sploh normalen odnos do materialnih stvari, če bo to njihova vrednota - ali bodo totalne škrtice ali pa bodo padli v depresijo, ko stvari ne bodo več spadale pod "ati, mami plačaj sistem".

Preveč ukvarjanja vidim tudi v tem, da se otrokom več ne pusti sprejemati posledic njihovih dejanj. Nekaj naredijo narobe in starši bi jih radi odrešili njihovega trpljenja. Smilijo se jim in hitro jih na napačne načine tolažijo, odvežejo vseh posledic....vseeno je, če nekaj zlomi v šoli, ali če ne pride točno domov...vedno bodo stali za njim kot overprotective starši in krivili vse druge, samo otroka ne. Nerealnost na tem področju naredi res ogromno škode. Če se starši ne bi preveč ukvarjali na tem področju z otroki in bi raje pustili dogodkom in posledicam prosto pot, bi otroci odrasli v odgovorne in zrele posameznike, ki bi znali razmisliti kaj in kdaj bodo naredili, ker bi vedeli, da ni nikogar, ki bi namesto njih požiral in trpel posledice, da bodo posledice samo njihove.

Meni se zdi, da moramo starši biti vedno tam, ob otroku, zato da ga usmerjamo, varujemo in podpiramo, da smo mu rama za jokanje in da smo trdni, ko mora tudi nekaj požreti grdega, kar je storil. Mislim tudi, da se moramo potegniti zanj ali mu odločno povedati, kadar česa ne sme, zatorej sem zelo proti temu, da se na igriščih mama usede in se dela kot da ni nič, kadar njen otrok raztura celo sceno v peskovniku. Ona je vendar tam zato, da nauči otroka, kako se vesti. Ravno tukaj bi se morala ukvarjati z njim. Če pride do scene seveda.
Ukvarjanje zaradi zabavanja otroka, ustreganja v vsem ali varovanja, se mi torej zdi narobe. Zdi pa se mi ena druga stvar zelo pomembna. Mogoče napomembnejša. Da smo vedno tam nekje. Blizu. Veliko ur. Otrok nas mora čutiti poleg sebe. On se bo že obrnil na nas, ko nas bo rabil in takrat moramo biti tam - rama za jokanje (itak je fajn tudi to, da mu vedno povemo in pokažemo, kako zelo ga imamo radi) ali pa bomo tam kot nadzorni, ko bo nekaj ušpičil. Samo tako bo čutil varnost. Ne zato, ker ga zabavamo, ampak zato, ker se lahko zanese na nas, ker ve, kje so njegove meje, ker ve, kaj sme in kaj ne sme in ker ve, da smo vedno tam, kadarkoli nas bo rabil in da bomo vedno stali za njim in bo ob nas varen. Pa ne s tem, da mu bomo odvzeli posledice, ampak ker ga bomo usmerjali in ker bomo tam in ker ga bomo posledično naučili misliti s svojo glavo in pač tako, da se bo naučil biti srečen v življenju sam s seboj - brez zabave od zunaj, posebnih motiviranj, brez prevelike nepotrebne množice denarja za čisto vsako prčklarijo in s svojim trudom in delom doseženimi rezultati. Delati pa bo znal, saj se bo ob nas naučil, da je to luštno, koristno in fajn.

Ne vem, nekako tako to jaz vidim.

Se skoraj v celoti strinjam. Imam 5 letnika, kateri si sam umiva zobe, namaže kruh, nalije sok... Vendar otroci so si zelo različni, so zelo nepredvidljivi, se zaigrajo in pozabijo na vse,  tako da jih vsaj v trenutkih ko se lahko zgodi kaj hujšega moramo nadzirati. Če si nalije sok, pa ga polije ni panike. Jaz ga samega pustim na dvorišču, kjer ima igralni vrt in se igra s prijatelji tudi, le občasno ga z okna pogledam. 

Otroci se zaigrajo in enostavno tisti trenutek mislijo samo na igro in pozabijo, da je to početje  lahko nevarno.

Nisem paranojik, ampak zelo pogosto beremo kakšne banalne stvari, na katere ne bi nihče pomislil se zgodijo, pa privede do tragedije.  

Je pa res, da otroka ne moreš nadzirati 24 ur na dan.

To je moje mnenje.

Gina, ne bi se mogla bolj strinjati s tvojim mnenjem, kajti tudi sama točno tako mislim in razmišljam ter v skladu s tem skušam vzgajat. Bravo!