Mamuška in Gina. Bravo.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Gina in Mamuška - to bom pa dala še babicam za prebrat   Pa tudi meni ne bo nič škodilo, če se kdaj na to spomnim in potem ne odprem ust pri kakšnam nepotrebnem NE ali PAZI.

Mamuška, tebi še enkrat , Gina, tebi pa tudi !

Moram reči, da naš 2-letnik je tudi v varstvu pri starih starših in je zelo samostojen, nihče mu ne stoji za ritjo, kljub temu, da mimo dvorišča pelje cesta, ne stopi na cesto, točno ve, do kje lahko gre, čeprav bodo zdaj, zaradi njegove varnosti in bolj mirnih živcev vseh, postavili ograjo. Drugače pa sem jaz tudi mnenja, da pač otrok mora probat, kar ga zanima, seveda pa mora sprejet potem tudi posledice. Zadnjič npr. sem kuhala kavo na tistem malem električnem koharčku. Ves čas mi je hodil okrogi riti, navsezadnje se je grdo opekel po prstih. Ampak, kaj naj, če mu ni zaleglo, da sem ga ves čas podila stran, je moral na grd in boleč način ugotoviti, da imam prav - da je vroče. Mislim, da se bo od zdaj naprej izogibal takih stvari. Na toboganu recimo se tudi nikoli več ne spusti po kolenih, ker je nazadnje, ko je to poskusil izvesti, padel na glavo. Zdaj samo čakam, ker delamo na hiši fasado, kdaj mi bo padel z odra ali lestve, ker mu ne morem dopovedat, da ne sme plezat 5 m od tal. Na nizko lestev mu pustim, ker ne bo padel daleč, ampak on bi plezal na ono veliko, raztegljivo. Ampak to je pa že zelo nevarno in to mislim da je ena redkih stvari, za katero on sliši NE, PAZI, JE NEVARNO. Drugače pa, naj proba in se uči na napakah.

Edino, če vse utihne in od nje več kot 3 minute ni glasu iz sobe, je treba ukrepat. Takrat ziher škodo dela

predvsem je pomembno, kako je ukvarjanje z otrokom usmerjeno: ali ga zavira v razvoju (ne smeš, pazi itd.) ali spodbuja. prav tako pa neukvarjanje z otrokom (kao samostojnost) lahko otroka zavira ali spodbuja v razvoju.

spet je pa odvisno od posameznega otroka, njegovega karakterja in njegovih sposobnosti. najboljša pot pa je najbrž nekje vmes - kako najti spodbujanje v razvoju tako z ukvarjanjem in s samostojnostjo

_____________________________

iz malega zraste veliko

O, Gina, ti si bila tista, ki mi je dala mislit . Pa zelo fajn odgovor, ki si ga bom kar nekam spravla.
Včasih se mi zdi, da sem mogoče kar preveč zahtevna in preforsiram tamlajšega. Namreč starejši je bolj introvertiran in nesocialen, mlajši pa kontra, pravi družabnež. In ga je nekako v vsem ujel, če ne že prehitel, starejšega. Pa potem se zmotim, in mislim, da lahko kar od oba isto zahtevam. No, mal sem zašla s teme.
Res, vesela sem, da snemamo tančice še iz drugega kota starševstva.  

Jaz bi rekla, da nas je ravno pol pol. Ker smo si zelo različni, eni so bolj flegma in otroku zaupajo, drugi so pa po naravi panični in posledično otroku stojijo za ritjo. In to se ponavlja iz generacije v generacijo.
So pa mestni otroci (vsaj naš okoliš) sedaj veliko kasneje samostojnejši, kot smo bili mi, ker jih kasneje pustimo, da gredo npr. sami na igrišče, v trgovino, šolo, na krožke... V bistvu jih povsod spremljajo - vozijo starši.

Jaz mojima npr. ne stojim za ritjo in ju pustim, da sama raziskujeta in se učita, je pa res da moram meti malega skoz na očeh, ker me drugač v trnutku kar panika zagrab. Starejšo pa npr. še vedno spremljam v šolo, na dejavnosti, tudi v trgovino tu v Lj. nima želje sama it. Ko pa smo na vikendu, gre pa vedno sama ven, v trgovino tudi že tam hodi od 4 let in pol.

V glavnem bi rekla, se jima prilagajam, kadar me hočta zravn jima za ritjo svetim, kadar pa ne, pa ju pustim na miru.

Gina in mamuška...ugotavljam, da smo precej podobnega mnenja kar se teh stvari tiče...Edina razlika je ta, da jaz še nimam otrok (je pa na poti), vidve pa svoje že vzgajate na tak način. V glavi imam podobno razmišljanje, upam samo, da bom dovolj vztrajna in odločna, da bom to prenesla tudi v prakso...Me pa to skrbi, ker sem imela čisto drugačno vzgojo (razvajanje) in sem se morala fejst potrudit in delat na sebi, da sem se iz razvajene punce, spremenila v osebo, ki je odgovorna in zna sprejet posledice svojih dejanj (itak da še včasih kiksnem, se pa trudim), bit samostojna (in ne mamina punčka) itd.

Sem pa dobila ravno pred kratkim v roke knjigo Z otrokom lahko sodelujete, v kateri so opisani zelo podobni vzgojni prijemi in sem nad njo naravnost navdušena. Jo priporočam vsem, ki so ali pretirano popustljivi ali pa pretirano avtoritarni in strogi(ali pa oboje, izmenjaje).
A je katera morda prebrala to knjigo (sprašujem vse)?

Lepo se imejte in hvala za vse kar napišete, za svoje izkušnje...od vsakega se da kaj naučit (če ne na vseh področjih pa na posameznih)...vsi imamo na nekih področjih prav, na drugih pa ne...

jaz spadam med tiste bolj zaščitniške... zato pa si moram sem in tja kaj takega prebrat, da se mal kontroliram... no vsaj mož je bolj flegma