Pozdravljene,

prosim za nasvete, upam, da se bo javila tudi kakšna iz stroke, saj ne vem več, kako naj postopam v vzgoji svoje neubogljive in trmaste 3 letnice. Najbolje, da opišem celo situacijo:

Do 2,5 let je bilo dokaj ok. Sicer se je že od dojenčice dalje videlo, da je zelo samosvoja, trmasta in vztrajna osebica, ampak smo jo nekako krotili in s preusmeritvijo pozornosti vedno dosegli cilj. Npr. če ni hotela hoditi na sprehodu, sem ji rekla: Glej, kuža! Greva ga gledat.  ipd fore in je vedno uspelo. Ko je bila malo večja in je razumela, sem ji razložila, da mami ne more nesti nje in še dveh vreč, pa dveh marel, pa vsi moramo samo hoditi, pa je po nekaj minutah trme in hlipanja, tudi šla. Naša vzgoja je bila vseskozi enaka: odvisno od situacije - pri nepomembnih stvareh (npr. ali bo imela roza ali rdeče hlače - sem bila popustljiva in sem dovolija, da doseže svoje), pri pomembnih stvareh sem bila, kljub njenim uporom neomajna - npr. kaj se umivanja zob tiče ipd.

Prelom se je zgodil, ko je šla z 2,5 leti v vrtec. Moram priznati, da sem malce popustila v določenih zahtevah. Ker je bila od takrat res nonstop bolna z vmesnimi presledki 1-2 tednov (enkrat angina, pa laringitis, pa vnetja ušes itd. ) im ker je kot bolnikec res zelo tečkasta in boga, pa še vročinski krč smo imeli, tako da sem bila vedno v strahu, da se ponovi, saj je ob vsaki bolezni imela visoko vročino, sem takrat popuščala in ji dovolila, da zaspi poleg mene v najini postelji (pred tem je sama zaspala v svoji postelji, ponoči po 2h uri pa je prišla k nama - kar se mi je zdelo sprejemljivo). Od takrat dalje, sploh pa zadnja 2 meseca, pa imamo pri nas obsedeno stanje - noče spat, noče umivat zbokov, noče jest pri mizi, noče si ubuti čevljev, noče ven, ko smo veni - noče noter, ko gremo z avtom, se dere, da hoče peš, ko gremo peš, bi se ona vozial s kolesom....njeno nasprotovanje vsemu nima konca. In kako reagiram jaz oz. midva: danes je npr. naredila sceno v trgovini, ker je sprva hotela, da jo nesemo - zavoljo blagega miru, jo ati vzame v naročje, ko se začne dret, da hoče v nakupovalni voziček - spet zavoljo miru jo skušava dati v voziček, ko se začne histerično zvijati in dret, da hoče hodit, nakar jo damo natla, pa se vrže po tleh in še bolj dere. Jaz ji rečem, naj se odloči, druače greva ven iz trgovine, nakar v ihti, tako nič ne sliši, zato jo zgrabim in nesem ven  iz trgovine na hlajenje. Veni še enih 5 minut dretje in krkodilje solze, potem se pomiri in ji razložim, da lahko greva k atiju, če bo pridna in bo hodila poleg mene. Obljubi, si dava lupčka, primema za rokice, greva lepo noter, ko zagledava atija, se dretje in vse ponovi...:(( Isto je pri vseh zadevah - pri spanju,... Stokrat ji pri eni in isti stvari ne popustim, pa bo 101 poplnoma ista reakcija, vztraja pri svojem in nepopusti.

Torej, kakšna je še alternativna metoda? Ko sem jo tu in tam (iz čiste nemoči, ker sem bila na koncu), malo po riti, nisem dosegla nič, razen še večjega dretja, tako da to odpade.
Še kakšna vzgojna ideja? Namreč njeno obnašanje močno vpliva na mene (sem utrujena, zmozgana, depresivna...), na najin odnos s partnerjem in valda na konec koncev na našo tečko. Saj ni način se cel dan za vsako stvar pogajati in prepirati?

Help, če imate ideje, nasvete, izkušnje...

Tole lušno bitje v albumih da je takšno ?


Drugače pa...ne vem...jaz ko ne vem več, enostavno ne vem. V skrajni sili, ko mi dopiz**, ne naredim nič več , ampak deri se, če ti tako paše..potem se pa skulira, par minut in potem se ulizuje kot največja liza na svetu.

Ti pa verjamem - deževen dan kot je danes - da pop**.

Oh ja. Sej pol pri štirih je pa velikko boljše, veš. Res. Takrat pol že celo marsikaj razumejo.

Pr nas je bilo podobno. Vse kontra. Sam s to razliko, da pri nas pa niti preusmeritev ni palila nikoli. Samo, saj pravim, še kakšno leto, pa boste na konju.

tud jaz se strinjam, da so to krizna leta, sam vztrajaj pri svojem, pa ko tuli tuli in ignoriraj. Pri tavečji nama je kar uspelo, zdaj bo kmal tamali tam...

Splišni, iz tvoji ust v božja ušesa...

Tole si preberi še enkrat. 3 letnica ni sposobna sprejemati odločitev. Iz zgornjega je razvidno, da probava kje je meja. V konkretnem primeru ji je kar 3krat uspelo, da vaju je, po domače povedano, peljala scat! Njej je to igra, dobiva vajino pozornost. Kako pa naj ve, da nekaj ni ok, če pa vidva popuščata iz želje v željo? Prihodnjič se doma zmenite da bo hodila/se peljala,... In če se tega ne bo držala, jo "odstranita" takoj. Pa povejta ji, da ste se zmenili, da bo hodila peš in ker se dogovorjenega ni držala, ste pač šli domov.

In še - ignoriraj dretje, nagrajuj za tisto, kar naredi v redu. Npr. enkrat, ko bo v trgovini res pridna, ji na blagajni povej, da se je zelo lepo obnašala in da si lahko za nagrado izbere čokoladico.



_____________________________

Žiga, 27.02.07
Gašper, 22.5.10

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

No lahko ti povem kako odreagiram jaz(pa morm kr potrkati, nimamo podobnnih problemov, ker jih v kali zatrem)...pri 3 letih bo hodila, drugače ne gre z mano v trgovino, če se vrže na tla, ji lepo povem, naj ustane če misli, drugače grem naprej in grem..sicer jo gledam, samo ona ne ve tega(enostavno ignoriram), zaradi mene se lahko 20 minut po tleh zvija in dere, mene to ne gane(pri 3 letih me pač ne bo izsiljeva z svojimi forami-imam tudi doma 3-letnico)..enostavno ni kakor ona misli da bo in pika...in mene ne bo zajebaval noben, ker drugače se mi lahko ob 3 otrocih sfuzla..če se bodo obnašali normalno, gredo lahko vsepovsod z mano če ne, drugič ostene doma. 1x je težila pri blagajni(kakšeno leto nazaj) da hoče imet neki hello kity zadevo..in sem ji lepo povedala da lahko ima, ampak potem sladoled nazaj in ne, ona bo vse imela, se metala po tleh drla..sem se opravičila prodajalki, pustila cel nakupovalni voz v trgovini(pol je bilo na že blagajni), popokala tamalo jo vrgla v avto, šla nazaj v trgovino plačala stvari in šla dam..1 teden ni smela z mano v trgovino-in se ni niti 1x več ponovilo...jaz grem z 5 letnikom , 3 letnico in še z tamalim(9m) v trgovino in noben nč ne teži, zakaj ker točno vedo da se z mano pač ne bodo prerekali, če rečem ne potem je ne in pika...
In v vajinem primeru tamala točno ve, da vaju lahko zajebava do konca, pa vedno popustita-sej ne rečem, včasih je treba popustit malo, ampak v večini pa sta vidva tista ki bosta rekla, tako bi in nič drugače-ja včasih je težko

mi mamo sicer drugo foro - dobimo serviran "ne", pol pa to nardi kar je pred 10 sekundami rekla da ne bo
se mi pa zdi da se včasih prav morajo zdret in zjokat, kot da morajo dat iz sebe to frustracijo, potem je pa bolje - sploh če so zmatrani.. je pa zoprno, dam evi1 čist prav, samo ne moreš tega v praksi tako učinkovito furat če si sam. ko je bil moj mož odsoten, sem morala vse z njo počet in je nisem mogla kar doma pustit..

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sem že mislila da se to dogaja samo pri nas, prav tako je šel z 2 in pol leti v vrtec, sedaj jih ima 3 in pol, pa smo na enaki fazi, kar se reče noče ničesar narediti vse je NE, trmarimo se deremo da je groza, včasdih enostavno ne vem kje se me drži glava, ta teden ki je za nami je bil prava katastrofa (ne vem ali ima luna res tak vpliv).
Pred pol leta smo to še reševali s tem da smo ga dali sedet za 3 minute na stol (sem gledala varuške na TV, pa je bilo kar učinkovito) sedaj tudi to ne zaleže več, še bolj se dere in trmari ....
Tudi mene bi zanimalo, če je katera iz stroke, za kakšen bolj konkreten način obvladovanja otroške trme.


_____________________________

Nasmeh in prijazna beseda sta nevidno orožje dobrega,
ki razoroži še tako nedostopno osebo. Lepota je v drobnih
stvareh in majhnih pozornostih. In ko boš drugim polepšala
dan, bo tudi tvoj dan postal povsem nekaj drugega,

Svaka čast!

Nimam še otrok, ampak vedno sem verjela, da je to možno in ko mi nekdo  pametuje v smislu "sej boš vidla pr svojmu popstiš", si mislim sam to ne delaj...

Upam, da bom trdna ko ti!

Jest bi se podpisal pod Evo1. Enostavno ne smeš ubogat otroka, ki izsiljuje. Nekateri se prav bojijo tega, mene pa ne gane in vsi trije, zdaj že počasi mali vejo, da če bo dretje, potem pa sploh ni pogajanj. Za kako stvar se da zmeraj spogajat, za nekatere tudi pogajanj ni. Držanje za roko, ko se gre po cesti, umivanje zvečer, spanje, take stvari. Za vse ostalo je pogajanj v trenutku konec, ko se začnejo solzne oči in basta. Joka brezveze ne maram.

Še celo, ko je bolezen v hiši in so otroci bogi, marsikaj spregledaš, jim olajšaš in potem, ko gre na bolje seveda režim zmišljevanja pri hrani, recimo, ne pojenja sorazmerno s tegobami. Takrat ponavadi zaropotam, da je pa tega zadost in pali.

Jp.


_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

no jaz sem pri naši mali ugotovila da je preusmerjanje pozornosti dvorezen meč. ker namesto da bi zaropotala da mala dojame da je nekaj NE, ker jaz tako rečem, smo uporabjali to preusmerjanje in je neki časa uspevalo. ona se pa ni naučila, da no means no in to se mi zdi da je mogoče tudi vaš problem.
sej je za dosti for preusmerjanje uspešno, ampak otrok se mora tud naučit, da ko enkrat rečem NE, je pa ne in ni druge, kljub kričanju, metanju ipd. (to lekcijo jemljemo zdaj)..tako da priporočam da se preusmerjanje uporablja zmerno:)
no itak je najbolj zajeb* k otrok dojame da je najbolj veselo scene narest kje zunaj, tebi pa nerodno, ampak lih to je prelomnica da vid da te nikjer ne more obrnt.

no naši mali smo prodal to, da če je pridna loh vzame račun od prodajalke al pa da pritisne zeleni gumb od bančne kartice (se ji zdi ful nobl, če ji dovoliš eno stvar k jo sicer počnejo odrasli, pa še zastonj je:)

Predvsem vam svetujem, da ji postavite meje, saj po tem kar kliče. Da si to želi je očitno, ko opisujete dogodek v trgovini. Ignorirajte izsiljevanje. Iščite, kar lahko pohvalite, vzpodbujate. Za več lahko kontaktiramo preko e-pošte: svetovanje.vzgoja@gmail.com.

< Sporočilo je popravil zinkazi -- 27.9.2010 20:37:26 >

_____________________________


Otroško srce je zaklad

se mi pa zdi da se včasih prav morajo zdret in zjokat, kot da morajo dat iz sebe to frustracijo, potem je pa bolje - sploh če so zmatrani.. je pa zoprno, dam evi1 čist prav, samo ne moreš tega v praksi tako učinkovito furat če si sam. ko je bil moj mož odsoten, sem morala vse z njo počet in je nisem mogla kar doma pustit..

[/quote]


Punce tole zgornje drži kot pribito. Meni je psiohologinja rekla, da je fino da da iz sebe tak otrok, ker če ne ko je majhen, bo pa ko bo v puberteti tolklo toliko huje. Tako da zatirat v kali, ja sedajle, držim pesti da boste tudi v puberteti.

Ne gre tu za trdnost, oziroma ja, ampak za trdnost otroka.

Pa tud, kot je že ena napisala, enim nam ne rata otrok doma pustit in it v trgovno. Tudi v avtu ne, ker pridejo za nami lahko peš čez celo parkirišče v trgovino.
Pa eni so taki, da jih lahko rečeš 1000-krat ne. pa bod tisočinprvič isto.
Pa eni so taki, da tud če pustiš sredi poti, ker noče it, in greš (se skriješ), se čisto nič ne sekira. Ko se odigra do konca, kar se je nameraval, gre pa lepo sam domov in to dve leti star. Saj ve, kje je doma. Briga njega, če si t šel mal naprej, bo on že sam prišel. V tem slislu je bilo pri nas.
Ampak, saj pravim, mine. Vsaj večinoma mine. Tio kontriranje, pa uno "ja bom, ne, ne bom", to mine. No, kotriranje ni nujno, da čist izzven, lahko je tud v genih, ampak daaaaleč od tega, da bi bilo še kdaj tako zelo naporno, kot je v tem obdobju.

Seveda, otroci so si različni. Samo to ne pomeni, da mu lahko popuščaš pri osnovnih stvareh. Če je otrok trden, je vsaj zame, moja dolžnost, da sem trdnejši od njega.
Ko jest rečem gremo, gremo, lahko se pogajamo za pet minut, pa pol še enkrat za pet, sam ko je odločitev da gremo, gremo, pa če je to na lastni pogon, al pa ne, basta. Kam pa pridemo, da se bom pregovarjal s tri, al pa petletnikom, al gremo al ne, al je treba spat al ne.

Kako so si otroci različni pa vem iz lastnih izkušenj. Kar pali pri starejšemu, pri tadrugih dveh niti slučajno in obratno. Pri malemu trenutno ne pali nič, sam to še ne pomeni, da lahko klofa s kamnom po avtu recimo, al pa hodi po pločniku prosto po Prešernu, pa če se raztrga od joka in za to gre tu.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 28.9.2010 19:41:28 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Me togota in vreščanje ne ganeta. Največjo napako narediš, če popustiš zato, da ne bo togote in vreščanja. Od togote in vreščanja ni še nikogar pobralo.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 29.9.2010 6:36:12 >

Točno tako.
Naša se tudi počasi bliža 3 letom in že ima počasi tu in tam kak čisto brezvezen, nesmiselen izpad brez pravega vzroka. Kako reagiramo? Niti pod razno ni najmanjše šanse, da ji popustimo - kot pravi Kalbo - kakor hitro se začne tulenje, to pomeni, da želenega niti slučajno ne more več dobiti. Zadnjič recimo je začela cepetati in tuliti, toliko da se že ni v tla metala, ker je šla lulat, pol je pa rekel mož, da gre še kar on in da bo šele potem vodo potegnila. In je bilo neznosno tulenje, ker ona kao hoče vodo prej potegniti. Kaj smo naredili? Odstranili smo jo iz kopalnice, še prej pa vodo potegnili, da je videla, da je ne bo ona, in ji povedali, da drugič, ko bo pridna, bo pa lahko.  Ko je videla, da je itak vse zamudila, je kar hitro nehala tuliti in prepričana sem, da drugič bo mir. To je samo en primer brezveznega izpada - ampak bistvo je, da ko začne tulit, lahko doseže samo in edino kontra efekt od tega, kar je želela doseči, pa naj malo premisli za drugič.

< Sporočilo je popravil zmajaz -- 29.9.2010 8:16:39 >

_____________________________

Ta večja: 05.01.2008
Ta mali: 01.05.2009

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]