Sama bi na to debato dodala še nekaj, ki morda ni v kontekstu, pa vendar.
Imam prijateljico, ki ima podoben trebuh kot na dotični sliki. Ko je rodila, je imela komaj nekaj čez 20 let in gotovo ji tega "novega stanja" ni bilo lahko sprejeti in vem, da je zaradi trebuha zelo nesrečna. Toda kljub vsemu poleti nosi dvodelne kopalke in kratke majčke. Jaz osebno ne vem, če bi imela toliko poguma, me pa vedno znova prevzame njen pogum in ponos. Nekoč ji je en dec (ne morem ga drugače imenovati) rekel, naj že skrije to nagravžarijo (dobesedno). Mene je tako šokiral s svojo izjavo, da sem obstala z odprtimi usti, ona pa ga je mirno zavrnila, naj se pač obrne stran, če ga moti.
Drug primer - hodim na nudistično plažo, na katero zahaja tudi ena mlajša ženska, ki ima amputirano dojko. Svojega stanja ne skriva, čeprav pritegne marsikateri pogled, priznam, tudi mojega. Ampak jaz in večina obiskovalcev te plaže jo naravnost občudujemo, kako smelo se je spopadla s tabuji in predsodki. In prav zaradi nje vem, da je ženska lahko lepa tudi s samo eno dojko.
Jaz pravzaprav razumem, kaj želiš povedati, ampak glej, vedno in povsod se bodo našli ljudje, ki bodo v vsem in vsakomur iskali tisto negativno. Res je, da si na tak način človek lahko dviga lastno samozavest in povzdiguje samega sebe, toda do tako bolnih ekscesov, kot jih poznamo iz Amerike, prihaja tam, kjer je na delu "bolan in pokvarjen" um.
Dotična fotka je res sedaj dostopna vsakomur - 1000 ljudi bo v njej videlo pozitivno sporočilo, peščica pa se bo morda nad njo naslajala in zdravila svoje komplekse. Toda še vedno bo večina tista, ki v vsem tem ne vidi nič slabega; manjšina pa bo s to fotko ali pa brez nje še vedno zdravila svoje komplekse tako ali drugače. Proti temu pa ne moremo nič.