POzdrav vsem skupaj

Po dolgem času se ponovno javljam tukaj, ker nekomu preprosto moram napisati. Bliža se obletnica, drugi rojstni dan moje, najine ljubice, ki je tako prehitro odšla, naju zapustila brez slovesa, brez opozorila....Ostala sva sama, prestrašena, oropane čudovite prihodnosti, odraščanja najinega prvega, težko pričakovanega otročka.

In čas je mineval, pot žalovanja je bila huda, trnjava, ko se danes ozrem nazaj, ne morem verjeti da sem tu, kjer sem. Drugič noseča!!

Namesto veselja me muči depresija. Depresija me muči, ker bo Anemarie imela drugi rojstni dan, jaz sem pa še vedno tako hudo žalostna. Veselim se novega srčka pod srčkom, ampak še vedno tako boli. Kako naj jočem, ko malo bitje v meni opozarja na sebe, s tako lepimi premiki, brcami, znaki, da je on tukaj. Za vsak kriv prst, ki mi ga nekdo pokaže, se lahko zjočem, pa nočem biti taka,ampak ne morem drugače. Partner mi pravi naj neham, naj bom vesela, da nama gre sedaj dobro. Kako naj mu povem, kakšen strah je v meni, da izgubim še tega srčka, ki bije v meni, kako naj mu povem, da se datumi tako hudo ujemajo in me strašijo. Anemarie sem rodila v 34.tednu, sedaj bom ponovno v 34.tednu, ko bom žalovala in se hkrati bala, da se mi ponovno zgodi nekaj takega. Kako naj mu dopovem, da še enkrat nekaj takega ne bom in nočem preživeti. Preveč boli in bolelo bo vedno!!!!

Drage moje, ki se mogoče sprašujete, koliko časa si vzeti in ponovno zanositi, ni ga pravila. Midva sva imela pavzo skoraj dve leti in mi ni žal. Sedaj vidim, da tudi po treh,štirih petih ali več letih....kadar koli...nikoli ne bo drugače. Vedno nas boli, vedno se spominjamo in ko pridejo tisti črni datumi, boli še huje!!!! In potem imamo še slabo vest. Radi bi žalovali, pa se bojimo jokati zaradi novega bitja, ki opozarja na sebe.

In jaz jočem...jočem takrat, ko me nihče ne vidi, jočem, ko se sprehajam skozi gozd, jočem in se bojim...Z vsem svojim bitjem pogrešam Anemarie, ki se je rodila 5.10.2003 in z vsem mojim bitjem si želim novega otročka, ki živi v meni in bo 5.10.2005 star toliko, kot je bila Anemarie. Samo prosim Boga, da mi tudi tokrat prezgodaj ne odteče voda, prosim vse angele in najino ljubico, naj tega ne dovolijo, mamica kaj takega še enkrat ne more preživeti!!!

In verjamem, rada bi verjela, ker preprosto moram, moram preživeti do konca in vsak večer prosim malo miško, naj čuva bratca ali sestrico, mamico, atija....

Ne, nobena nosečnost ne bo več preprosta, vsaka bo bolela, toliko bolj, ker ne bom vedela kaj in kako, jokati ali se veseliti. 5.10. rojstni dan Anemarie, potem 1.11. Dan mrtvih in sledi porod.....Če bo vse po sreči, bomo po dnevu mrtvih naslednje leto praznovali prvi rojstni dan. Prvo bomo jokali, potem pa pihnili svečko, enkrat tri in enkrat eno

In jaz jokam, prosim in molim, da bi se le srečno izteklo....

Prijazen pozdrav
mi2
30teden

Mamici in očku želim veliko moči in optimizma.
Srečno!

Mislim in vem, da Anamarija čuva vas vse tri in ne bo dovolila, da bi se pikici pod maminim srčkom kaj zgodilo! Naj tvoj čuva vse vas!

Težko si predstavljam kaj doživljaš in hudo mi je zate, vajin mali angelček čuva na vas tri , bodi optimistična in ne prepusti se črnim mislim.

Pogumno!!!

Vem da ti je hudo in si težko predstavljam, kaj čutiš, vendar me je kljub temu stisnilo pri srcu, čeprav imam tri zdrave hčerkice, me je nenehno groza, da bi se jim kaj zgodilo. Ampak v sebi nosiš novo življenje, zato bodi optimistična in polna upanja. Veseli se novega življenja. Čisto normalno je, da ne moreš pozabiti Anemarie, vendar živeti moraš naprej. Zase, za partnerja, še posebej pa zaradi otročka, ki raste v tebi. Bolečina bo sčasoma popustila, nadomestil jo bo le spomin, ki pa bo zavedno živel. Srečno vsem trem!!!

Hvala!!!

Kako težko se je veseliti in hkrati žalovati, vam ne znam in ne morem opisati. Saj to je vendar ne združljivo, dva pojma, tako nasprotujoča sta si, pa vseeno v moji duši tako tesno prepletena.

Vse bi bilo veliko lažje, če dve moji nosečnosti ne bi potekale tako istočasno. Z Anemarie sem imela rok 19.11. sedaj ga imam 18.11, to pove vse.

Včasih komaj čakam, da rodim in stisnem malo štručko k sebi, drugič se spet bojim. Bojim se spominov na porod Anemarie, bojim se, da bo po 10 urah zopet vsega konec. Včasih premišljujem in zdi se mi, da v bolnici in nato doma, ne bom zatisnila očesa, ker bom bedela nad mojim otročkom.

Ampak kam me bo le to pripeljalo. Že sedaj se bojim za njega, ko je še ves tako moj in me s premiki opozarja na novo življenje, na nov bel list papirja, katerega bova popisala skupaj. Kaj če padem v popordono depresijo zaradi bolestnega strahu??? Kako naj si pomagam, da odvržem vse te črne mislim, nimam pojma.

Najbrž bomo vse to reševali sproti. Čeprav je objeti nežnega in nebogljenega otročka nekaj najlepšega, kar se mami naredi, se bojim, da sama ne bom ohranila lepih spominov na to, ampak samo pretiran strah.

Hvala vam za spodbudne besede in če smo prišli do sem, skozi pot žalovanja, skozi odločitev o novi nosečnosti, bomo tudi le to izpeljali do konca. Saj jo moram in moram verjeti, da bo tokrat sreča na naši strani in Anemarie nad nami

Prijazen pozdrav

mi2

Joj, kar trese me tukaj na stolu. Ne vem kaj naj rečem, želim ti veliko moči, da prebrodiš to obdobje ki te čaka. Močno držimo pesti da se vse srečno in najlepše konča. Mogoče pa ti s tem, ko si zanosila skoraj istočasno kot takrat ko ti ni bilo usojeno nekaj sporoča, da bo še vse dobro.

Zelo žalostna zgodba. Kakor si že napisala, bo Anemarie vedno v tvojem srcu, kar je tudi prav in normalno. Rada bi ti nekaj svetovala, pa čeprav nimam take žalostne izkušnje. Poizkusi si narediti dva "predalčka". Enega za Anemarie, enega pa za novega dojenčka, ki ima vso pravico, da bo enako ljubljen in da bo gledal veselo mamico, pa čeprav s "črno piko" na duši. Vem, da je težko, vendar se poizkusi ozirati v prihodnost, ki bo od novembra dalje dosti lepša.
Kar se poporodne depresije tiče-ne boš med redkimi, ki smo to doživele, pa tudi preživele.
Tvoj prihajajoči dojenček si zasluži vso pozornost in ljubezen. Anemarie pa bo čuvala in gledala na vse vas.
Vse lepo

Do sedaj sem imela vse tako lepo ločeno. Sem mislila, da mi bo uspelo, do zadnjih par dni, ko se bliža obletnica rojstva Anemarie.
Te zadnje dni sem nevzdržna, v meni nekaj vre, pa čeprav niti sama nočem da bi. Rada bi se posvetila temu majhnemu bitju ki raste v meni in z menoj, ampak vsako jutro prvo pomislim na to kaj se je zgodilo. Namesto, da bi se veselila prihodnosti, se ponovno izgubljam v preteklosti.

Vem, mali jenček v meni ima vso pravico do moje ljubezni, saj sem se za njega odločila sama, oziroma, sva se odločila oba. S tem sva prevzela odgovornost, da ga bova ljubila z vsem svojim bitjem, pa vendar..... Rada ga imam, verjemite mi, tako hudo rada, da se že bojim za njega....

Ne razumite me narobe, kot da ga bom zapustila. Ima pravico do zdrave mamice in upam, da tako tudi dobi. Zelo se bom potrudila, samo če mi okolica ne bo pomagala in bom prepuščena sama sebi, takrat ne vem, če bom zmogla.

Upajmo na najboljše in hvala ker me poslušate

lp
mi2

Te čisto razumem.Sem ti že v drugem forumu odgovorila.Razumem tvoje strahove in vem,kaj čutiš.Zmeraj imaš v mislih,kaj pa če.....
Tako kot jaz zdaj,ko začnem premišljevati in si govoriti,ko bi,ko bi....
Ne vem,kaj naj ti rečem,ker nima smisla.Prebolela tako nikoli ne boš.Da bo boljše,bo.Samo sama pri sebi moraš premisliti in razčisti stvari,ki ne nikoli ne bodo jasne,tako kot pri meni.
en lp D.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Hvala vsem za lepe besede.

Hvala Anajmad, da si se oglasila, pri tebi sem videla tudi posvetilo in ga naredila tudi moji pikici. Sedaj je tudi ona prisotna na forumu in je moj zakladek.

Tako dobro se počutim, da sem še nekaj naredila za njen večni spomin!!

Hvala vsem

lp
mi2

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Brianna,
da so tvoje misli namenejene v tem času Anemarie je čisto normalno.Približuje se obletnica in seveda so spomini še bolj boleči, zopet oživijo. In ne glede na to, da si noseča, se spominjaš svoje deklice in to kar se ti dogaja je normalno.
Tudi strah, da se ne ne bi ponovilo je prisoten.Saj veš, da je (skoraj) vsako mamico strah , da bo šlo kaj narobe - pa ne glede na to kakšno izkušnjo ima za sabo.
In občutek krivde, da si žalostna, ko bi morala biti vesela..Verjamem in vem, da si vesela za novo pikico, ki raste in veselo brca v tebi.Seveda pa z novo nosečnostjo ne preneha bolečina, na pozabimo na otroka, ki ga ni več. Zmotno je misliti, da lahko pozabimo.Nikoli.Le manj bo bolelo...vedno manj, ker boš bolečino sprejela in znala živeti z njo.
Ne vem kakšna je bila tvoja pot žalovanja, če si se prepustila žalovanju, ...

In res je ... ko me žalujoče mamice sprašujejo kdaj ponovno zanositi - ne prehitro. Potreben je čas, da se prepustimo žalovanju, da žalujemo in se naučimo živeti z izkušnjo.

Brianna, uspelo ti bo. Tudi 5 oktober bo minil... in 34 teden in 1.november ...

Drži se,
Petra*

Brianna, razumem da ti je hudo, ampak pomisli, da je tvoje Anemarie v nebesih,da čuva vso tvojo družino, tudi šenerojenega otroka.

Bodi močna, moraš biti, za dete, ki se bo kmalu rodilo in te bo imelo rado.

Želim ti, da bi se duševno pomirila in rodila zdravega in veselega otročka, ki ti bo pomagal v prihodnosti.

to ti želim iz srca!

Punce hvala

Danes je bilo jutro in dan že veliko boljši, izgleda pa, da bodo taki trenutki vedno prisotni.

Uživala sem, ker sva barvala sobico za novega člana in mu na stene narisala zvezdice, za vse male angelčke, naj pazijo na njega, na nas in vas ter vse, ki ne najdejo izhoda v tej obupni žalosti.

Želim vam lep vikend in vas prijazno pozdravljam

lp

brianna, zelim ti lep porod in ti svetujem da mislis na bitje ki je v tebi, nebodi prevec zalostna ker bitje pod srcem vse to cuti!!!
smrka

Briana, veš, tudi tvoja deklica komaj čaka svojega bratca ali sestrico. Veseli se z vama, spremlja vaju in vesela je, da ima tako ljubeča starša. Vedno bo vajina deklica. Sedaj pa zberi vse moči in se zaradi nje vsa posveti malemu škratu pod tvojim srčkom. Potrebuje te. Tebe, veselo in polno moči.

Želim ti, da bi bolečina minila. Čeprav je težko to verjeti. Naj vama novi član prinese vso srečo, vse sončne žarke in vso toplino.

Seveda se bo vse dobro končalo. Tudi me na forume se veselimo tvoje pikice.

Smrka in Kristina-HVALA!!!!

Ja, saj je kar težko verjeti, da naju na koncu čaka veselje, tako si želim, kjub strahu....

In borim se, vsak dan sproti.... In zvečer sem zahvaljna, ker je minil spet en dan, ki mi je tako ali drugače pripeljal bližje k željenemu cilju.

Uspelo mi bo, vem da mi bo, mora mi...samo verjeti je treba....In Anemarie naju čuva....

lp
Brianna

Tvoja zgodba je zgodba, ki zgane in ne morem si zamisliti bolečine ob izgubi tvoje drage Anemarie. Za vselej bo imela del tvojega srca in vso ljubezen.

Razumem da te je strah, da se bojiš, da se bo vse ponovilo še enkrat, ampak ta istočasnost se mi zdi kot neko dobro, pozitivno znamenje, da bo vse OK.

V življenju ni naključij. Usoda te prosi odpuščanja in sedaj je odlična priložnost, da se bo izkazala v dobri luči. Prepričana sem, da ji je mali angelček Anemarie tam zgoraj "dal vetra" in da boš tam okoli 18.11. dobila majhno, živahno štručko, ki bo kmalu postala tvoja najdražja navihanka in se bo čez leto veselo podila po stanovanju (utrujena, ampak zadovoljna mami pa bo ves čas dirkala za njo     )

Verjemi!

Sončica in vse ostale Hvala!!!!

Danes že nekoliko bolj optimistično zrem v nov dan, ampak kriza bo še prišla, to vem. Vsekakor je bilo z vami lažje prebroditi tiste dni, ki so me spravljali v jok.

Želim vam veliko lepih sončnih dni z vašimi malčki

lp
Brianna

Draga Brianna,

Ob tvoji žalostni zgodbi sem zajokala. Izgubiti otroka.. Ne, tega si ne znam predstavljat. Sedaj sem sama mamica 3-mesečnemu Aneju in če bi kar naenkrat odšel.. Ne znam si predstavljat kje nadaljevat, kako pobrati skupaj koščke življenja, vstati in nadaljevati pot..Že ko samo premišljujem o tem, me stisne pri srcu..

Občudujem te, da si o svoji bolečini lahko spregovorila. Občudujem te, da si zbrala pogum za drugega sončka.

Popolnoma razumljivo je, da te je strah, da je tvoja bolečina še vedno prisotna, da svojo deklico pogrešaš.. Zakaj se dogajajo takšne stvari je nedojemljivo..
Nosi Anemarie v svojem srcu, tam bosta vedno skupaj, ampak zdaj moraš biti močna za tvojega še nerojenega sončka, ki tudi išče pot do tvojega srca.. in kmalu bo s tabo, v tvojem naročju, hrepenel po tvoji ljubezni, po svojem koščku tvojega srca..

Z mislimi sem pri tebi, želim ti čim manj težav v zadnjem tromesečju in čim lažji porod. Za tvojo Anemarie pa bom prižgala eno svečko.. Naj jo angeli čuvajo.

Mislim tudi jaz nate. Vem kako je, ko s strahom čakaš tiste tedne, ki so bili nekdaj usodni za našo srečo.

Poskusi spremeniti mišljenje v sebi - ni naključje, da imaš rok skoraj na isti dan - prav gotovo to pomeni nekaj dobrega.

To je po moje nekako takole, kot dva odrasla vidita kozarec vode: eden ga vidi napol praznega, drugi napol polnega. Prepričaj se, da boš ob vsem tem videla kozarec napol poln.

Vso srečo do konca!

Resnična hvala prav vsem še enkrat za izraženo podporo.Tako lažje je z vami, kot da si sam. Včeraj sem pred spanjem o moji bolečini potožila partnerju in potolažil me je na podoben način, kot zgodba o kozarcu, katero je napisala k1. Vem, da je tudi njemu težko, mogoče še težje, kajti takrat sva imela še neko krizo in vedno išče pri sebi odgovornosdt za izgubo Anemarie.

Sedaj, sedaj je ponovno ob meni in se boji tudi sam. Vendar tega ne pokaže, ampak meni ponuja rama in opor za lažji jutrišnji dan. In skupaj odštevava dneve, ki naju ločijo od sreče starševstva. Tako zelo si želi, tako močno, da kar boli....

Vsem ki ste mamice ali pa ti šele boste, ne razmišljajte o tem, kako bi bilo, če bi bilo drugače. Sedaj so sončki z vami ali pa šele prihajajo, vsekakor pa vsaki želim, da ob tem občuti samo sreči in prav nič drugega. Že tako je življenje včasih bedno, naredimo si ga sami lepšega, kot je lahko. Bolečine je tudi drugje preveč-zato se imejmo radi!!!

Lepo vas pozdravljam in vam kličem samo: SREČNO!!!!

Prijazen pozdrav
briana, pikica in mali angleček