[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Te čisto razumem. Mene je bilo strah iti od doma. Potem sem pa prehitro rodila in so me kar sami selili. Prišla sem v novo stanovanje, prvič samo svoje gospodinjstvo, prvič sva začela živeti čisto na svojem, prvi otrok,....

Ampak se navadiš. Mislim, da bi mi bilo težje, če ne bi imela otroka, ker bi mi bil dolgčas. Kosila-kuham sama zase, ker moj ima kosilo v službi, za večerjo pa nekaj na hitro. Za vikende ponavadi jemo skupaj ali pa greva na obisk ali pa pač sama. Pranje, likanje, pucanje, ..... to mi pa ni problem.

Sem srečna, da imam družino in da smo na svojem in to sami. Finance pa znesejo tak, da teh problemov nimava.

Boš videla, da bo šlo. Samo komplicirat ne. SIcer pa še vedno je tu "babi oz. mami servis"8)

Bojana

Nič se ne sekiraj, nič ne bo narobe. Kaj pa se ti bi lahko ponoči zgodilo? Ponoči je treba spat, ko pa se zbudiš pa je že jutro in tvoj :love: je doma.

Joj, ko bi ti vedela, kako si jaz pogosto želim, da bi tudi moja dva kam popihala!!!! Ko ju ni, ker gresta na kakšen izlet, je prava milina, pa ima naša družinica celo nadstropje zase, pa stopnišče ločeno - v bistvu čisto zase stanovanje, pa se mi zdi, da je moja mama vedno zraven! :hudicek:

UŽIVAJTA!!!!! Kako bo žez mesec, boš ugotovila sproti. Tudi nama na začetku ni smlo briljantno, ampak se navadiš. Če rabiš stvari za bebiko, lahko veliko dobiš od kolegov ali pa pojdi v kakšno komisijsko trgovino - tam je na pol zastonj.

Ponoči pa nikar k mami - to bo za vedno. Pojdi tja na kosilo, pa prinesi kaj domov, za zmrznit, pa malo v njen hladilnik - po nakupih, tistih zastonj.


:bravo: uživaj nosečnost, ker prehitro mine! 9nebesa

Naš smrkec bo kmalu že eno leto star, ma kako gre hitro ... :) Pa se še tako dobro spomnim, kako sem na deževen novemberski dan v službi naredila test, potem pa noro veselje!!!! 9nebesa:bravo:9nebesa

:kuza:

Na začetku je res težko, ko si naenkat sam odgovoren za vse stvari, vendar se kmalu zaveš, da lahko le na tak način resnično odrasteš, torej da skrbiš samo zase, od kuhanja, pranja in plačevanja položnic naprej.
Jaz sem si takrat, ko sem obupavala, zmeraj rekla, da se imajo drugi še veliko slabše, pa vseeno nekako pridejo skozi mesec. Sama sem začela skrbeti zase, ko sem šla na faks, pa bi danes še enkat tako naredila. Sem zato veliko bolj samostojna in znam cenit, to kar imam. Počai, pa bo šlo... Še vsakemu je uspelo. Mal je treba paziti, da se ne kupuje vsake bedarije, ampak najprej tisto, kar je nujno, potem pa šele kaj drugega. :rozica::rozica::rozica::rozica:

no sej se boš hitro navadila:bravo::bravo::bravo::bravo:

uživaj!:rozica::rozica::rozica::rozica:

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja,končno bo treba pretrgat popkovino..:)-:)-


To je včasih verjetno hudo.Meni ni bilo,ker sem šla od doma praktično tisti dan,ko sem stopila v srednjo šolo.Od takrat dalje sem bila večinoma nekje doma...domov pa sem hodila samo še ob vikendih.Nikoli nisem pogrešala staršev ponoči,ne na ta način.
Potem pa služba,pa spet selitev.....no,na koncu pa pride še :duda:,pa spet selitev.:kuza::kuza:
Vesela si lahko,da si stanovanje dobila.Jaz sem bila glede financ na podobnem kot ti,le da sem plus vsega plačevala še najemnine.

Saj bo...nam je uspelo po štirih letih ....smo pa sedaj srečni,da smo sami in na svojem.:sloncek:

Jaz imam vtis, da si pač neka razvajenka, ki se ne zaveda kako je lahko vesela, da je dobila stanovanje.

Seveda materialne dobrine niso vse, ampak popkovino je treba enkrat prerezat in zaživet brez servisa staršev.

Draga bubabaya,

saj se boš navadila, da boste sami, jaz trenutno tudi še živim s starši, pa v bistvu komaj čakam, da bova naredila hišico in se odseliva. Pa verjamem, da bom na začetku malo bolj zgubljena.:zmeden:
Glede tega - da si se tako mlada odločila za otroka, te pa samo občudujem. :rozica::rozica::rozica:

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Mislim, ene ste pa res ... čim nekdo omeni kakršnokoli navezanost na starše, pa da se z njimi dobro razume in mu zato morda tudi finančno pomagajo, bog ne daj, da mu kakšno nepremičnino zapustijo, že ga takoj obsodite, da je razvajen, odvisen od staršev, nesamostojen, izkoriščevalski, skratka vsemogoče.
Ne vem, a ste ljubosumne ali kaj?
In hecno, da ponavadi prav iste poudarjate, kako nikomur zaupate svojega otroka, kako ga ne morete niti za sekundo pustiti v (ne)varnih rokah babic in dedkov, kako je to samo VAŠ otrok. Kaj jih boste 10 let priklepale nase, se nato 10 let prepirale z njimi, ko se bodo začeli osamosvajati, nato pa jih boste postavile pred vrata in se hvalile, kako samostojne otroke ste vzgojile ali kako?

Pravijo, da si otrok, dokler imaš starše in starš si, dokler imaš otroke.

Ja, ja, ene so bile pa hude v tej debati!! Gospa "lepo vzgojena", najbrž se markiskdo ne strinja s tabo, tudi jaz ne, ampak zato te ne bom nadirala in ti zbijala morale. Tudi tebi je ni treba drugim!!!!

:kuza:

P.S. Res, da imamo vsi možnost biti anonimni, ampak lažje je pljuvati, če drugi ne vejo, kdo si, a ne?!

Življenje je že itak dovolj težko, hvala bogu, da je vsaj nekaterim nekoliko olajšano.

Ko sva se midva preselila na svoje, mi je blo po eni strani prav fino, po drugi strani sva pa cel mesec ko zgubljena lutala po bajti...:)
Sicer sem jst že prej eno leto živela pri njegovih, tako da "ločitev" od mojih strašev ni bila nevem kako huda... bolj kriza je bil tist feeling bit sam, skrbet sam zase...pr nama pa še bolj, ker nisva mela v bajti nič razen kuhinje (s praznim hladilnikom:)), neki posode, pa pojstlo in TV. Vse je odmeval, same prazne sobe,...to je bla tista groza men...Od začetka sva bla bolj mal doma in skoz na kosilih pri starših, zdej pa komi da se kam premakneva.

Ko se enkrat navadiš bit sam in vzpostaviš sistem gospodinjstva - jst ne grem nikol več k nobenim staršem nazaj ;)

Tko da - sej bo, itak mata še verjetno miljon stvari za narest, pa se bosta tut s tem zamotla...
:bravo: :bravo: :bravo: za osamosvojitev!

1x mora slej ko prej pridt do tega. Pr enih prej pr drugih kasnej. Jst sm mela to srečo al pa nesrečo, da nism nikol mela možnosti bit navezana na starše. Sama sem se vzgajala že skoraj od 12.ga leta. Pač nesrečne okoliščine. Sama sem za naju z bratom začela skrbet pr svojih 17-ih. Vse je blo postopoma. Pa po vsem tem, tud če je blo tko dougotrajno vse in ni blo presekano čez noč, vseeno še vedno močno pogrešam svoje starše. Tko da verjamem da ti ni lahko, ampak sedaj boš imela ti svojo družinico, za katero boš mogla poskrbet. To pride avtomatsko samo po seb. Zato brez skrbi. Če zmore vsak, boš zmogla tud ti, sploh pa s pomočjo tvojga lubija in seveda še vedno s pomočjo tvojih staršev. Sej to da sta se odselila, še ne pomeni, da sta 100% prekinili vse stike. A ne?! Kar pogumno, še prehitro bo čas, ko bo tudi tebe tvoj :duda: pustil in šel svojo pot.;)

Aja to je blo delno tud za Haidi al kaj že. Jst nism bla nikol navezana na starše. Niti finančno, niti s popkovino nism bla nikol zavezana z njimi. Pa vseeno pogrešam svoje starše!:zmeden2:

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Bubabaya, hitr se navadta na novo življenje, pa oče pa mama tud na vikendu. Lepo ju pozdravi ;)

Kuhanje pa bo še najmanj. Ti kar lepo sprobavaj, pa če boš parkrat kaj zažgala, nič hudega. Boš videla, kako hitro boš "noter padla". Jaz sem ful zbirala recepte pri sodelavkah, prijateljicah. Zdaj imam čez 1000 receptov za vse mogoče, kuham pa izredno rada.

Vso srečo!:)

Bubabaya - jst sm sama že od mojga 17.ga pa še vedno nism stručkica v kuhanju.;)

Aja pa bod vesela če sta samo par minut stran. Moje dva sta stran tri ure.:(

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]