22.03.2010, 18:03
Anonimen
vajina princeska bo imela in ga ima najboljsega očka!!!
ker mu bos ti pripovedovala o njemu.
in ti ji bos kazala slike!
in ti jo bos vodila k njemu na obisk!!!!!
njen ocka je vsemogocen!
dal ji bo vso ljubezen tega sveta in nebes!
in cuval jo bo bolj, kot so jo sposobni cuvati vsi ljudje na tem svetu!
in vedno! VEDNO! jo bo imel na očeh!!!!!
in ona ga bo imela nadzemeljsko rada. in on njo!!!!!
22.03.2010, 18:23
emica2008
674
zate in za malo Lauro
< Sporočilo je popravil emica2008 -- 22.3.2010 18:24:03 >
22.03.2010, 20:59
aprilčica07
4130
zmajčica zate in vajino princesko
_____________________________
Jakob, 23.04.2007, 3570g/55cm
Julija, 30.08.2009, 3570g/52cm
22.03.2010, 22:37
*zmajčica*
228
Ja res je upam,da nikoli nobena ne bo vedela kaj prestajam in kako je s tem živeti...
Težko je pa čeprav je že pol leta mimo...in verjemite mi...težko bo tudi čez 4, 5 let. Ko imaš nekoga resnično rad, ga težko pozabiš in preboliš! To je resnica!
Ko z malo Lauro vozičkamo do pokopališča se mi noge šibijo, srček mi začne hitreje biti...Razmišljam...Zdaj je že vredu, kaj bo pa kasneje, ko bo pikica velika, ko bo hotela izvedeti kako je njen ati odšel...Zakaj je njen ati odšel?? Težko ji bo razložiti...
Boli me pri srčko ko kam grem in vidim objet par...Ko vidim da se dva stiskata, poljubljata...Ko vidim srečne družinice ki šetajo po mestu, ko vidim kakšnega atija z svojim otrokom...Takrat mi pa solzica spolzi po licih... . Neznam, kako začeti živeti znova...Res ne znam...
_____________________________
LAURA 2009
ALEKS 2012
22.03.2010, 22:45
TuBoLina_86
606
vedno bo pazil na vaju! vedno bo z vama, v mislih, spominih, slikah....
bodi močna za hčerkico, nevem kako ti je, lahko pa te razumem
pogovarjaj se, z kolegicami, z nami tu na RR, ne zapiraj se vase.... mali lauri pa že zdaj pripoveduj o očku.
_____________________________
17.09.2009 ob 8:48 sem postala ponosna mamica malega sončka Tina
ob rojstvu, 17.9.2009: 3140 g, 50 cm
1 leto : 10,5 kg, 77 cm
23.03.2010, 02:15
*zmajčica*
228
Jednom kad sretneš me to neču biti ja
več samo uspomene mrve sječanja
samo prazna bol sad je ostala
prazna bol kajanja
i šta radiš ti nije važno mi
jer kiša jesenja podsječa
Kap po kap kiša sprema se
samo da znas nisam lud da mislim na tebe
kap kap po kap
opet padače te duge kiše jesenje
Jednom kad dani ovi vino posipe
ne zovi mene ti i ne traži me
''ladno srce meni dala si
hladno srce ostani
i skim sada si,nije važno mi
jer kiša jesenja podsječa
Kap po kap kiša sprema se
samo da znas nisam lud da mislim na tebe
kap kap po kap
opet padače te duge kiše jesenje
i šta radiš ti,nije važno mi
jer kiša jesenja,podsječa
Kap po kap kiša sprema se
samo da znas nisam lud da mislim na tebe
kap kap po kap
opet padače te duge kiše jesenje
Jočem....To je besedilo njegove najlepše pesmice...Ko jo zaslišim, pa da sem v autu, se morem ustavit. Ne morem vozit...Dlake mi grejo pokonci in oči se mi orosijo!!
Ne morem spat...Razmišljam o njemu, o najinih skupnih trenutkih, o najini srečni zvezi...Razmišljam kako bi bilo, če bi bil še vedno z nami...Razmišljam, če bi biu dober očka mali Lauri - Pa kaj to razmišljam...Jst vem da bi biu najboljši očka...To je obljubil takoj ko sva izvedela da sem 
...
Spemnem se najinih skupnih noči, kako me je celo noč stiskal k sebi...Spomnem se vsakega njegovega poljuba...Tistega zgodaj zjutraj, ko je šel na delo (katero mi ga je uzelo), pa tistega preko sms-a čez dan...In tistega najslajšega, ko je prišel domou iz dela. Usodnega 13. avgusta sem pa dobila samo enega...in ta je biu zadnji!! <3<3<3 Če bi takrat vedela, da bo zadnji...Bi mu pripopala še kakšnega in mu povedala da ga imam neizmerno rada! In da nočem da odide! Ni mi bilo usojeno se poslovit od njega in mu obljubit, da bom na malo pikico čuvala!
Pišem s solzami v očeh in se opavičujem za napake...
_____________________________
LAURA 2009
ALEKS 2012
23.03.2010, 07:49
aprilčica07
4130
zmajčica: predstavljati pa si ne morem kaj prestajaš... želim ti moči, moči in poguma....mala Laura pa bo vedela, da ima nekje tatija, ki jo čuva....
_____________________________
Jakob, 23.04.2007, 3570g/55cm
Julija, 30.08.2009, 3570g/52cm
23.03.2010, 09:58
mala_pupika
71
Draga zmajčica. Srce se mi trga, ker rpibližno vem, kako se počutiš. Jaz sem pred dobrim letom izgubila sina. Relacija s tvojo izgubo sicer ni identična, ampak vseeno. Občutki so verjetno zelo podobni. Rada bi ti samo sporočila, da si pusti biti žalostna, imeti slabe dneve, žalovati. Draga moja, pol leta od izgube ni popolnoma nič. Ne imej slabe vesti če si žalostna pred svojo punčko, ko obiščeta grob. To je del tebe, enkrat si bolj žalostna, na dobre dneve si bolj vesela. Naj se nauči, da biti žalosten ni narobe. Tako smo mi ravnali z našo punčko. Tako kot tvoja, je tudi naši bilo na srečoprizanešeno doživeti izgubo. Njen bratec živi z nami, njegove slike, obiski groba, pogovori o njem. Je del našega življenja, in ga pozna. Ravno tako, bo tvoja punčka poznala svojega očeta, preko tebe, tvojih zgodb. In vedno bo del nje, prav poseben del. Je pa totalno krivično, totalno nefer, da tvoja hčerka ne bo zares spoznala očeta, da moja hčerka ne bo spoznala bratca.
Zmajčica, čas bo prinesel svoje, bo omili bolečino. Ampak danes si lahko privoščiš, ne, si moraš privoščiti da daš solzam in žalosti prosto pot. To je na žalost danes tvoja edina vez s partnerjem.In ne poslušaj ljudi, ki ti bodo poskušali dajati nasvete, kako je že čas za.... blabla. Delaj stvari tako kot paše tebi, po svoji volji, na svoj način. Samo tako boš s časom lahko začela na novo živet, sprejela realnost.
Žal mi je, neskončno mi je žal, da moraš po tej krivični poti, da moraš živeti s tako žalostjo. Premlade smo za take težke življenjske izkušnje. Mogoče nebi bilo neumno, da bi se povezala na kak način s puncami, ki imajo za sabo podobno izkušnjo. Verjemi, pogovori s takimi osebami je najboljša možna terapija. Ker samo one vejo, kaj čutiš in te ne obsojajo in ne mislijo, da se ti meša.
Drži se, in pusti si čas za žalovanje. Si v mojih mislih.
23.03.2010, 11:56
koala
5539
draga zamjčica, pusti svoji žalosti prosto pot. In veš čas veskakor omili bolečino, pozabiš pa drage osebe nikoli. Letos bo 20 let odkar jemurl moj ati pa še vedno ne mine dan da se nebi spomnila nanj.
Laurin očka pa vaju pazi in bdi nad vama. Živi v tvojem srcu, spominih, pripovedih in tako bo tudi tvoja princeska vedela kdo je bil njen očka.
_____________________________
Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA
24.03.2010, 00:11
*zmajčica*
228
Godine prolaze, nista ne donose
niko da navrati, sa mnom bol da podijeli
ljeto vec doslo je, svatko se raduje
samo ja ne mogu sakrit'' tugu u oku
Ne mogu da te zaboravim
zivot bez tebe da zamislim
od mene, priznajem, jace je to
tvoj bio sam, bio i ostao
Ne mogu vise, to dobro znam
iz duse tebe da odagnam
ja srcu lagati ne mogu svom
odavno sam s tim se pomirio
tvoj bio sam, bio i ostao
Otvaram prozore, ne spavam do zore
nesto mi govori da jos nada postoji
ali u svitanje sunce mi kazuje
zalud je cekati, ti se neces vratiti
Se spomnem ko mi je moj lubi to pesmico vsakič poklonu, ko je prišeu na obisk v službo...
Sem namreč kelnarila v eni gostilni...In prvi dan (moj prvi delovni dan v tisti gostilni in v gostinstvu nasploh) je čez vrata prišel on! Ko sem ga zagledala sem odšla v deveta nebesa...Nikoli ampak res nikoli nisem verjela v ljubezen na prvi pogled...Ampak od tistega trenutka naprej SEM!!
Točno se spomnem, kje je sedel, kaj je pil in kaj je meu oblečeno! Ko sem mu takrat prinesla pijačo sem se mu narahlo nasmehnila...on pa mi je nažmignil...In takoj sem vedela, da sem mu všeč...Tako da potem korak za korakom in dan za dnem, se je on vedno vračal k meni...Najprej zjutraj na kavico, popoldan na pivico in zvečer obvezno še enkrat. In vsakič si je zaželel slišat tole pesmico...Čez nekaj časa mi je celo zaupal, da je namenjena meni...In tako sva nekako začela...najprej počasi in sva skrivala...a vendar se je hitro razvedelo...
Res je bil partner zlata vreden...partner katerega si bi vsaka rada poželela. Naredil je vse zame...Povsod me je peljal...
Kmalu me je tudi domou pelal in me predstavil tudi staršem...Tako da sem se potem tudi kar hitro preselila k njemu. Vedela in čutla sem da je to to...Z taščo sva se takoj ujele...je res najboljša tašča daleč naokoli! In se zastopimo še dan danes...celo še vedno živim pri njih, čeprav mojga dragega več ni!
Kupila sva avto, začela urejat skupni dom, nadstropje višje (kjer je zdaj trenutno samo Wc in najina z Lauro sobica)...vse ostalo stoji, ker ni volje! In potem ti vse načrte o skupnem življenju, o načrtovanju družine uniči NESREČA! In to nesreča na delovnem mestu...a more res bit tako, da človeka ubije ravno tisto kar ga je vesilo in v čem je užival??? Ne razumem...
Joooj pa ko se spomnem tistega dne, ko sem ga klicala da sem splavila... Ja res je, tudi to sem dala skozi...Prvič sem imela spontani splav, ki je oba tako prizadel, da sva se potem še bolj trudila in želela...In na koncu tudi dobila...
Ja torej tisti dan...Hmmmmm...Prvi pregled pri G nasploh...Vsa vesela šibam gor (SAMA)...me pokliče notri, vse uredimo se pogovorimo...in gremo na UZ...Tam pa... Groza in strah...Srček ne bije! G je kar z tresočim glasom rekla...Pozabila sem dihat, nič nisem spraševala. Nisem vedla kaj in kako...Samo jokala sem...Eno uro sem pri sestri jokala ko mali otrok, ker mi je bilo resnično hudo...Nisem mogla telefona v rokah držat, da bi dragega obvestla...In ko končno le malo zadiham...Dobim njegovo sporočilo: "Oj Piki...Kako? Si vidla pikico??"...Jaz pa spet v . Napisala sem mu nazaj: "Sem vidla pikico, katero žal ne bova nikoli imela čast spoznati!"...Nič mu ni blo jasno...Zato me pokliče...In ko sem mu nekako z solzami v očeh uspela povedat kaj je bilo je samo poklopil!! Strah me je bilo in sem se bala. Kaj če je jezen?? Pa ni biu...Je biu v roku 20minut pri meni v ZD (Je bla sreča edina to, da so čist blizu delali)! Še isti dan sem šla na čiščenje. tako da je cel čas ostal ob meni! Tudi ko so me pripeljali iz operacijske, me je čakal v sobi...Priden res!! Jokal je...Ko sem se zbudila sem najprej opazila njegove solzne oči! Tale izkušnja nama je dala novo moč, nov zagon in še večjo voljo in ljubezen!
Sej ne vem...počasi opisujem vsak najin korak...Sam tisti najtežji del še pride...Je pa velik lažje, ko to vse skupi vn vržeš, pa čeprav samo na en kos papirja! Sej je mogoč res zgodba napisana brez repa in glave in sem jaz mogoče res malo nora, da še vas tukaj utrujam s svojimi izkušnjami v življenju...A vendar, verjamite...LAŽJE JE!!
Nobenemu ne privoščim nič podobnega da se mu v življenju stori! Res ne! Zato čuvajte svoje 
..in jim vsak dan povvejte, da jih imate rade...Vsako jutro preden odide od doma ga poljubite...Kajti nikoli ne veš, če se bo vrnil domov!
_____________________________
LAURA 2009
ALEKS 2012
24.03.2010, 07:53
meymey
777
čutim, da moram nekaj napisati pa ne vem kaj... ker ni besed, ki bi olajšale bolečino. So samo boljši in slabši dnevi... izkoristi jih.
Mene bi najverjetneje v največjo tolažbo bil otrok, ki je del njega... to pomeni, da delček tvojega dragega živi dalje, njegovo življenje je dalo novo življenje.
Drugače pa... sprejmi žalost, sprejmi bolečino. Nikoli ne bo tako kot prej. Verjemi pa, da te bo preizkušnja naredila boljšo, močnejšo in pametnejšo. In sčasoma... ne boli več tako hudo, žalost pa omilijo lepi spomini.
Mineva 8 leto odkar sem izgubila mojega očeta. In kmalu bosta minili 2 leti odkar je v nesreči ob meni umrl bratranec. Oba zelo pomembna moška mojega življenja. Še vedno jočem, še vedno žalujem, še vedno ju pogrešam in še vedno se nasmehnem lepim spominom, ki jih imam.
Težko spraviš v besede tako močna čustva 
. Bodi močna za svojo hčerkico!
25.03.2010, 18:07
Fleka
835
_____________________________
Ne želi drugim tistega,česar si tudi sam ne želiš,.....*
25.03.2010, 18:16
štrumfek
1618
zmajčica, ti si resnično najpogumnejša oseba na tem svetu. Verjamem, da ti je težko, ne vem kake bolečine prestajaš a vsak dan mislim na vaju. Najt ti mala princeska da moč in pogum za naprej. Ona je tvoja lučka na tem svetu.
Ati vaju bo pa zmeraj spremljal, v vajinih mislih. In malo Lauro bo čuval od "tam gor"
Tvoja pikica bo pa edla da je bil njen oči najboljši na tem svetu, saj ji boš ti o njem pripovedovala.
bodi močna, če pa potrebuješ pogovor,nasvet, pomoč, ali pa samo da nekoga pokličeš pa veš kje me najdeš. Tudi če je to sredi noči
25.03.2010, 18:27
tejči28
2056
*zmajčica* jočem s tabo,ko berem tvojo zgodbo imam taki cmok v grlu,da niti govorit ne morem,Res si pogumna in močna,ampak saj moreš bit že zaradi vajinega otroka.Verjamem,da vaju bo čuval od tam kjer je.
_____________________________
8.9.2008 nas je razveselil prvi sonček
8.9.2010 pa smo dobili drugo sončico
25.03.2010, 23:34
*zmajčica*
228
Hvala punce vsem in vsaki posebaj za vzpodbudne besede...
Res je pogumna sem in to samo zato ker vem, da bi tako moj srček htel...Delam to, kar bi on želel da delam in živim tako kot bi on želel da živim!
VAM pa povem, da je kar težko, moraš imet jeklene živce in močno voljo, da ti uspe...
Res je manka mi pa na trenutke tako zelo, da si tudi predstavljati ne morete...Včasih se je on postavu zame, me branu, me pohvalu, naredil kaj okoli hiše, meu avto na čez...Ma zdej sem za vse te stvari čisto sama!
Manka mi nežnosti, poljubou...manka mi zjutraj, da se pocrklja pri meni, manjkajo mi sobotne skupne kavice...Manjka mi...
Ma bi tako rada,. da se vsaj za en kratek trenutek vrne...Da ga vsaj objamem, poljubim, da mu najino pikico pokažem...in da se poslovim od njega! Tudi Adijo ali zbogom mu nisem rekla!
_____________________________
LAURA 2009
ALEKS 2012
27.03.2010, 14:56
pelin
1701
Hudo žalostno res...že če človek bere, ne da bi še doživljal....ponavadi mi ne zmanjka besed, tu pa ne vem kaj naj rečem....mogoče to: ni vsakemu dana resnična ljubezen...vama je bila očitno dana...nekateri živijo skupaj dolga leta pa takšne ljubezni nikoli ne doživijo...Hudo je, vendar ti je za njim ostalo nekaj najlepšega kar ti je lahko...hčerkica...skozi njo, bo del njega ves čas s tabo...zdrži, upaj in se bori zaradi nje in zaradi sebe.
29.03.2010, 03:23
Lajči
272
Žal mi je. Nekatere stvari so težko doumljive in jih težko sprejmemo, ker ne razumemo. Želim ti veliko notranje moči, dala sem skoz tudi to fazo tri leta nazaj, brez otročka sicer, izgubila sem ga sicer kasneje, vendar vedi, da bo tudi zate sijal sonček. Drži se. 
< Sporočilo je popravil Lajči -- 29.3.2010 3:25:50 >
29.03.2010, 07:26
Lajči
272
http://www.youtube.com/watch?v=3W3NhhX_xR0
Šla boš skozi brodolome, ampak drži se. Ne smem takšnih stvari sploh brat, sočustvujem z vsemi, ki imate izgube.
< Sporočilo je popravil Lajči -- 29.3.2010 7:30:19 >
_____________________________
...
29.03.2010, 22:50
*zmajčica*
228
Danes nekako cel dan razmišljam in vsakič mi pade pred oči prizor, ko me je predstavil svojim staršem...Pa ne vem zakaj ravno ta prizor...
S taščo sva se takoj ujele...tudi tast zelo vredu, morem pohvalit...Smo si dobri tudi zdaj, čeprav zna bit na momente tašča malo samosvoja!
Pa da o tem kako se počutim na delovnem mestu sploh ne govorim... Sem začela po 4urce delat v lokalu, kjer sem spoznala svojga dragega, Laurinega atka (pa sej to sem že napisala) in tam je šele hudo...sami spomini...Vsaka pesmica me spomne nanj, vsak trenutek z njim. Točno se spomnem najinega prvega dne...kako sva se spoznala, kako sva izmenjala številki... Dva dni nazaj sem delala in je na kavico prišel in dečko iz sosednje vasi, ko sem se mu približala, mi je po ličku spolzela solzica...Ta njegov vonj. V laseh je imel gel, katerega je uporabljal moj lubi...Kokos. Nikoli ne bom pozabila tega vonja. Spomne me na morje...Da o vseh parfumih, ki jih zavoham na drugih sploh ne govorim. Obsedena sem...nisem normalna!
Danes z pikico šetam po mestu...Me je taka žalost obšla, ko sm srečala tri atke, kako vozičkajo...pa vse te družinice na kupu...Težko mi je in ne morem več...
Zdej na youtubu poslušam pesmice in gledam posnetke...Jočem... Tudi sama sem svojemu lubiju v slovo nardila v power pointu predstavitev...Za večni spomin in kasneje za mojo pikico.
_____________________________
LAURA 2009
ALEKS 2012
