http://www.youtube.com/watch?v=c8G78m4v8wA&feature=related

_____________________________

LAURA 2009
ALEKS 2012

Človeka se ne da nadomestiti,..za vedno ostane praznina za njim. Vendar je enkrat kasneje lažje, čeprav ne verjameš, da bo to kdaj res.
Moja večja je imela 3,5 let in mlajša 16 mes, ko je naš oči in moj ljubljeni mož umrl, po dveh letih bolezni.
Večjo je oboževal in ona njega...zares ga ni nikoli prebolela. In mlajša je pri svojih devetih letih rekla, da je njej dosti lažje, ker ga ni poznala in ji manj manjka. Nista mi bili vedno v tolažbo...ko si tako prizadet, bi bilo včasih lažje, če bi ne imel še takega bremena, pa čeprav se ob tej misli počutiš slabo.

Zdaj sta obe študentki medicine...čudoviti dekleti, v velik ponos svoji mami in še v večji bi bili svojemu očetu. Vedno boš jokala in ti bo žal, da ga ni poleg...ob valeti, maturanstkem plesu, ob poroki (to me še čaka)...tega ne more ničesar in nihče izbrisati.
Verjetno bo dolgo trajalo (pri meni je dolgih sedem let), da sem začela verjeti, da mogoče bi pa lahko še kdaj ljubila. Deset let, da se je to res zgodilo. In petnajst da sem našla pravo srečo.
In ko govorim sedaj z mojim (novim) dragim, mu vedno rečem: "če se mi kaj zgodi...verjemi, da lahko ljubiš večkrat in ne čakaj toliko let, da spet poskusiš najti srečo...naj ti ravno najina ljubezen pomaga pri tem."

Kajti samo ti sama si boš morala dati to "dovoljenje" in zaupanje, da si lahko še kdaj srečna in da si to zaslužiš.
Prekratko je življenje in ravno zavedanje, da je temu res tako naj ti bo v pomoč, ko boš poskušala delati korake k ozdravitvi.
Meni je pomagalo to, da sem se zavedla, da je ena ljubljena oseba že odšla in da če še jaz ne začnem "živeti", kakšno sliko o življenju bosta dobili hčeri??!

To ni nekaj kar se zgodi danes ali jutri...dolgo in močno boli. Vem pa da veš, da je veliko težje vstati v nov dan, kot obupati...da je to uspeh, na katerega bi bil tvoj dragi ponosen! In vsak nov dan začni tako, da bo tvoj dragi lahko ponosen nate...naj bo to nov motiv zate in za preživetje!

Hvala za lepe in spodbudne besede...hvala za nasvete...

Samo ko tako zdajle razmišljam ob tvojih besedah...NE ZNAM, ČE BOM ŠE KDAJ KOMU LAHKO TAKO ZAUPALA IN SE PREPUSTILA??


_____________________________

LAURA 2009
ALEKS 2012

Jasno je, da zdajle tega ne verjameš...kot sem napisala...to je dolg proces, ki lahko traja tudi leta. Trenutno je tvoj čas čas žalovanja.
Ostalo pride kasneje.
Vse dobro!

Draga zmajcica!
Vcasih si bila moja sonosecka pri januarkah,samo sem potem presla na decemberke.
Ne morem si predstavljati kaj prestajas,ti pa vseeno lahko povem,da bo scasoma,z leti bolecina manjsa.
Imej upanje v lepso in boljso prihodnost

_____________________________

Nas pogled nikoli ni tako popacen, kot takrat, ko gledamo sebe.

zmajčica zdaj najprej žaluj koliko dolgo boš pač žalovala in ne daj si tega vzeti, vsak človek to rabi in vask žaluje na svoj način.

Nekoč, nekje, nekdaj pa boš tudi ti našla novo srečo,sem prepričana da bi bil tudi tvoj ljubi za to, sem prepričana da si želi da boš spet enkrat srečna. Do takrat pa........veliiiiiko poguma.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

....ne najdem pravih besed .... drži se  zaradi vajine male lepotičke!

Moja lepotička...Čista kopija atka...



Tako pa že čiča...



:(

To je pa Laurin lepi ati...




_____________________________

LAURA 2009
ALEKS 2012

jokam,ko to berem,zelo mi je žal za vaju,ne najdem besed za tolažbo.Pošiljam ti samo objem
Pravega srčka imaš .

Ne vem,zakaj je tako kruto vse to...

Meni je umrla mama,ko sem imela 4 leta.Manjka mi vedno,praznina je,kako sem si jo kot otrok želela Žal,tako je življenje,drži se.


_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Zmajčica krasna je ta vajina lepotička.  za vaju.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

Kako lepo hčerkico imaš

Tudi jaz spremljam tvojo zgodbo in si ne morem predstavljati ka preživljaš. Res si zelo pogumna in močna...ostani taka še naprej, Laura te bo še kako potrebovala. In govori ji o njenem očku, ki vaju spremlja vedno in povsod. Če ji boš govorila o njem, bo zanjo vedno tu.

Drži se in ostani močna še naprej.

Vse lepo vama želim.

Že dalj časa se spravlam spet besede (stavke in misli) vržt na papir oz nekam pač napisat...

Muči me in mi je hudo...V službi sploh...večino dneva preživim v kraju in prostoru kjer sva se spoznala s svojem dragem...SPOMNM se točno kdaj je bilo, kaj je imel oblečeno, kaj mi je rekel...?? SPOMNEM se čisto vsega...Njegovega prvega poljuba, njegovega prvega dotika in objema...Njegovega prvega sms sporočila in vseh njegovih klicov dolgo v noč....Stopnjevalo in odvijalo se je vse v pravo smer...RADA SEM GA IMELA...Vbistvu ga imam rada tudi zdaj, čeprav ga več ni z nama in ob nama!

Pesmice in ljudi ki me spominjajo nanj...ZAdnjič sva se srečala z človekom, ki je dejansko veliko pripomogel k temu da sva midva z Lukcom postala par!! Veliko namma je pomagal in resnično upal v naju...Ob najinem srečanju sva obudila te spomine...Objela sem ga in se mu zahvalila...Vse do danes se mu še nisem utegnila zahvalit, ker se je trudu in ker nama je pomagal! PRIJATELJ MOJ RADA TE IMAM IN TEGA NE BOM NIKOLI POZABILA!!

Težko je...Vedno mam v glavi tolko stvari, ki bi jih rada zapisala, ki mi ne dajo miru...Ko se pa spravim za računalnik in dat to vn iz sebe, pa nikakor ne gre!!

Grem...


_____________________________

LAURA 2009
ALEKS 2012

Še naprej en velik objem!
Vajina hčerkica je pa prekrasna in res si lahko ponosna! Tako, kot je sigurno ponosen njen ati, tam nekje zgoraj, kjer skrbno čuva nanjo. In nate.
Vse dobro ti želim in ko ti bo hudo, napiši kaj. Tudi, če te ne poznamo, smo v mislih s teboj!

hermy1 zelo lepo si napisala in vse drži kot pribito. Sama sebi moraš dovoliti, in predvsem vzeti si čas za žalovanje.... zmajčica, če rabiš pogovor, kdajkoli, veš kje me najdeš ;) ti samo piši, piši in še enkrat piši, najlažje je, če daš stvari, ki ti ležijo na duši iz sebe. se pa seveda najdejo zlobe, ki se naslajajo nad tvojo nesrečo, sem vse to dala skozi, verjemi .

Takim ljudem enostavno poglej v oči in jim povej, da ne sodijo v tvoje, v vajino življenje! Mislim nate

_____________________________

Nekoč sem sanjala,.... zdaj živim svoje sanje <3

žal vem

_____________________________

Nekoč sem sanjala,.... zdaj živim svoje sanje <3

zmajcica pri nama sicer ni bilo otrok, ampak bilo je pa skoraj 11 najinih let, ko sem pri 25ih stala ob njegovem grobu... se danes, po devetih letih, ni dneva, ko ne pomislim na njega!
scasoma je lazje, pa ce se slisi se tako obrabljeno... zivljenje tece dalje, spomini ostajajo, pride tudi dan, ko se njega zacnes z nasmehom in ne s solzami spominjat

tebe vlece dalje vajin otrok, jaz sem se pobirala sama-priznam, da nekaj let! hudo je, ampak se da...

in dokler ne pride tisti dan, ko se ob spominu nanj nasmehnes, sama sebi dovoli, da pac tecejo solze, vpij v gozdu, preklinjaj usodo, tolci po blazinah - pusti, da gre iz tebe! govori o njemu, ne samo hceri, ampak vsem!

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

Zmajčica, saj človek ostane brez besed ob taki bolečini, kot jo doživljaš. En velik virtualni , da te malo potolaži. Iz tvojih izpovedi veje res močna ljubezen do tvojega dragega. Vsa čast ti, pogumna si. Drži se, za malo Lauro in zase; čas celi rane, zaceli jih pa žal dooolgo ne. Če ti je lažje, se kar izpovej na RR. Mi smo s tabo!!!! 

ne znam in ve vem kako je to če izgubiš ljubljeno osebo. želim tebi in tvoji oz. vajnini hčerkici mirno nadaljno življenje, kajti spomini ostanejo v vajinih srčkih. Ati bo vedno prisoten med vama

iskrene sožalje


_____________________________

Blaž 10.03.2006
Maja 6.08.2009
1 mesec 4050 56 cm
2 m 6350 57 cm
3 m 7350 61,5cm
6 m 8900 66cm