ronja
|
To sem delala že pri Ronji in Lejli in tudi zdaj pri Svitu, samo moram priznat, da ne prav redno. V bistvu vsem vsakič prišla do istega zaključka - da on mene itak razume, kar rečem, tudi ko govorim, jaz pa njega, ko zajoka oz. se zasmeje, tudi če ne pokaže "pravega" znaka... Sicer mi je simpatična ideja (sicer je ne bi uporabljala), ampak dejansko je bilo pri Ronji tako, da sva meli neko svojo govorico, da mi je še brat rekel, da to pa mogoče ni glih najbolj ok, da jo vse tako razumem, čeprav še ne govori, ker ne bo dojela, da drugi je pa ne,pa se ji ne bo dalo naučit govorit (to je res kar pozno začela - pri 2 letih tako zares, Lejla isto). Če je otrok gluh, mu pa gotovo pomaga, da se nauči znakovnega jezika, škodi ziher ne. Škodilo bi samo, če ne bi zraven še govorila (super bi bilo namreč, da se nauči tudi brat iz ustnic...) je pa fino, če zna znakovni jezik, da zna tudi on kaj povedat nazaj - ker govorit se popolnoma gluh težko nauči in to traja in medtem je hudo frustriran, da ga ne razumeš, kaj hoče... Je pa fajn, da ji povejo tudi strokovnjaki, kaj vse ima na voljo, samo če bi bila sama na njenem mestu, bi tudi sama iskala informacije drugod, ker v tisti uri, kolikor ti jo mogoče lahko nameni zdravnik, pač ne moreš izvedet vsega, kar bi bilo dobro za tvojega otroka... Kar se tiče jezikov, jih je par, v sloveniji je en, v tujini sta v glavnem uporabljana dva druga. Otroku je tako vseeno, kaj se uči, glavno da ti razumeš njegovo kretnjo. Osnove pa tako vsi uporabljamo (pomahamo z rokico za papa, pošljemu lupčka za rada te mam, itd...)
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|