muki1
|
Hej punce. Jaz sem pa tudi med tistimi, ki jim je uspelo odklopiti službo in se doma posvetiti otroku. Ne vem, kako mi je uspelo, verjetno rabiš en trd pristanek, ko ugotoviš, da si delodajalcu pač samo delovna sila, da ne gleda nate kot na človeka, ki ima tudi svoje zasebno življenje.
Res da se je pri nas ogromno spremenilo, medtem ko sem bila na porodniškem. Pred tem je bilo tako, da me je direktorica klicala domov ob katerikoli uri dneva, še med vikendom me je klicala, če ji je slučajno kaj padlo na pamet. Ko sem prižgala računalnik me je skoraj vedno čakal kakšen mejl.... mislim, kar tako, največkrat brez veze, se je nečesa domislila, pa se ji je zdelo samo po sebi umevno, da jaz to absorbiram kadarkoli. Jaz sem seveda vedno v luft skočila  .
V bistvu je bila vesela zame, ko sem zanosila, sva se zmenili, da bom med porodniško delala določene stvari, pa se je gnjavaža nadaljevala skozi celo porodniško. Sama sem si bila kriva.
Na koncu pa se je zadeva iztekla tako, da je firma šla k vragu, stara se je grebla za ustanovitev novega podjetja, za mene pa se ji je sviralo.
Na srečo sem tudi jaz dobila delo v novem podjetju, vendar nikakor ne po njeni zaslugi.
In to je bila moja streznitev, punce. Od takrat naprej je služba zgolj vir dohodka. Če je otrok bolan, sem z njim na bolniškem, če sem jaz bolana grem na bolniško, nič več ne hodim kihajoča in trepetljajoča v službo. Ni jim mar zame, če me jutri pocitra, bodo skomignili z rameni in šli naprej svojo pot...... otrok pa bo pogrešal svojo mamico vse življenje.
Zdaj sem zelo zelo zdramatizirala, saj tak spet ni, ampak saj razumete v čem je point  .
_____________________________
Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.
|
Natisni
vzel. 
