Anonimen
|
lep pozdrav. Še ena nova na tem forumu. In hkrati čisto navdušena nad podporo, ki si jo med seboj izkazujete. Res lepo. Imam eno vprašanje oziroma prosim za mnenje. V zadnjih dveh mesecih se mi dogaja, da zeloo pogosto mislim na otroka, zbuja se mi želja, da bi imela svojega. O tem sva se pogovarjala tudi z fantom in se strinja z menoj, da je čas pravi, oba sva stara 25 let, najkasneje v letu dni bova na svojem (sicer pri njegovih starših...), ampak bi se dalo zdržat. No,potem se pa pojavi tisti, da ne rečem drugi jaz, ki me od časa do časa prepričuje, da naj si ne zakompliciram življenja, da imam službo za določen čas (še 14 mesecev), da bi mogoče počakala še eno leto, da vidim,če bom dobila za nedoločen čas... Vse če, če, če. Res sem zmedena. Potem je še en problem za katerega fant ne ve. Niti ne vem, če bi mu povedala.Pred tremi leti sem imela splav ( ) za katerega do sedaj veva samo jaz in bivši fant. Vem, da se zgražate ampak bilo je hudo in je v tem času, ko mi misli uhajajo k mali štručki, še huje. Po eni strani niti ni potrebno, da ve, po drugi bi pa rada da izve, ker je zelo težko živeti s tem brez, da bi se o tem pogovarjal. Po pravici vam povem, da se bojim zanositi, ker me je strah, da bo zaradi mojega greha v preteklosti kaj narobe z malo štručko. Ne vem kako se otresti tega strahu. A sem čisto zblojena al ne? Mislim, da niti čas ne bo zabrisal preteklosti in ,da nima smisla čakati na to, da bom pozabila na ta nesrečni dogodek, po drugi strani se mi pa nikamor še ne mudi...
|